MOJE VESOLJE

  Dolgo je že tega, kar sem na zadnje spisala kakšen tekst samo zase. Včasih je bila to nekakšna obredna potreba za miren spanec – materializirati v črke svojo abstraktno notranjost, postaviti statement in skozi njega pomiriti nemirne duhove v stanje relativno spodobnega notranjega miru. Saj to je tisti ultimativni vsakodnevni cilj, mar ne? Uravnovesiti […]

Od prvega skupinskega fotopotepa po Toskani (na to je vezana zgodba o zarečenem kruhu, pa saj sem jo že večkrat povedala) mi je bilo kristalno jasno, da mi brez teleobjektiva živeti ni. Recimo temu, da sem pred osmimi leti prvič zares fotkala pokrajino in k temu spada tudi prvo vstajanje sredi noči, da bi na […]

V Romunijo peljete? Saj ste že bili tam, ne? Ja, zdaj pa res! Spoznavanje je uspelo in udomačili smo se s Transilvanijo. Preliminarni popotni vtisi so bili zgolj digitalni – načrtovanje poti namreč ni bilo nikoli lažje in bolj detajlno – in ko so se zvrstili še »analogni« popotni vtisi, se je podatkovna slika popolnoma […]

  Pozen večer. Balkon, predmestje. Kadim, po dolgem času. V slušalkah me Nick Cave sprašuje, ali ga ljubim. Tudi sprehajalci psov so že opravili svoje večerno poslanstvo in poniknili v intimo svojih sten. V daljavi se reklamni zaslon z nekakšno zamolklo modrino zalizuje s pritlehnimi industrijskimi meglicami. Spodaj, pred vhodom, veter lahkotno poplesuje strasten tango […]

    Ne grem v Toskano! Jaz pa že ne! To je ena izmed krepkih, ob kateri bi se mi modro zarežali vsi, ki ti takole na mimogrede med vsakdanjimi pogovori radi navržejo tisto znamenito o zarečenem kruhu. Torej, lekcija numero uno: nikoli ne reci nikoli. Zdaj je že kakšno desetletje od tega, ko sem […]

Seveda, mišljene so bile nočne. A mi je naslovna verzija ljubša. Žareče rdeča krogla se je že utapljala za horizont, kolona na avtocesti nas je pa še vedno prepočasi nosila proti Benetkam. Kljub vsemu so nas zvečer pričakale vse tople, še nekoliko potne od poletne vročine, brez turistične gneče in ovite v gost vonj po soli. […]

  Poletni veter. Češe nagajive vodne kodre. Mirno preureja peščena zrna v svojem zen vrtu. Nežno poboža po licu. Zašepeta mi na uho. Na krila mu polagam svoje misli, naj prečeše, preuredi in preboža še tiste. Da se vrnejo k meni jasne in polne novega zagona za miren korak po življenjskih poteh. Tudi poletje potrebuje […]

  Priznam, zapustila sem se. (Déjà vu…?) Nekakšna avto-apatija, kronično pomanjkanje samorefleksije, ko se pravzaprav ves čas ukvarjaš z nekimi zunanjimi faktorji, vsakodnevnimi akrobacijami in prenasičenostjo informacij, sam v sebi pa ostajaš nekje zadaj, notranje neurejen, nezadovoljen, utrujen. Od življenja. Od življenja? Glede na to, da imam le enega, bi morda morala zamenjati kafe žličko […]

  Naj bo to dejstvo, ki nas dela srečne, mizerne, otopele, cvetoče, nevedne, radovedne, nevarne, pobožne ali kakršne koli že, vsi smo lastniki enosmernih vozovnic. Čemu torej zgražanje nad odločitvijo ne ravno maloštevilnih posameznikov, ki jih želijo nepovratno unovčiti za pot na Mars? Vidite boljši smisel življenja? Tudi prav, držite se ga. Razen dejstva, da […]

  No, pravzaprav sneg v mestu, danes zares prvič, odkar sem tukaj doma – ampak s tem naslovom najbrž ne bi zbudila posebne pozornosti. Nekaj malega sem pa že po ovinkih absorbirala tudi o marketingu in spletnih objavah. Glede na to, da ima večji del Slovencev še vedno fobijo pred kakršno koli lastno omembo na […]