MOJE VESOLJE

Sonce me izmed zidov pokliče v naravo. Pokošeni travniki, kapljice rose, gozdni mir, mehkoba mahu, kakšen metulj, božanje sončnih žarkov po licu, jesenski piš vetra nežno mrši lase. Občutki so… domači. Prvinski. Tu sem Jaz. Tu sem človek. In potem spust nazaj v dolino. Po malem se mi obrača želodec. Res moram nazaj? Spet se […]

Projekt nadstreška pred mrliško vežico v Vojniku je izhajal predvsem iz potrebe, da se za namen žalnih slovesnosti pokrije del platoja pred obstoječo zgradbo. Oblikovanje nadstreška je izhajalo iz logike obstoječega objekta, ki spretno izrablja svetlobne pasove za indirektno osvetlitev notranjosti, hkrati pa se je nadstrešek oblikovno ujel z drznim oblikovanjem obstoječega objekta ter ga […]

  Dolgo je že tega, kar sem na zadnje spisala kakšen tekst samo zase. Včasih je bila to nekakšna obredna potreba za miren spanec – materializirati v črke svojo abstraktno notranjost, postaviti statement in skozi njega pomiriti nemirne duhove v stanje relativno spodobnega notranjega miru. Saj to je tisti ultimativni vsakodnevni cilj, mar ne? Uravnovesiti […]

Od prvega skupinskega fotopotepa po Toskani (na to je vezana zgodba o zarečenem kruhu, pa saj sem jo že večkrat povedala) mi je bilo kristalno jasno, da mi brez teleobjektiva živeti ni. Recimo temu, da sem pred osmimi leti prvič zares fotkala pokrajino in k temu spada tudi prvo vstajanje sredi noči, da bi na […]

V Romunijo peljete? Saj ste že bili tam, ne? Ja, zdaj pa res! Spoznavanje je uspelo in udomačili smo se s Transilvanijo. Preliminarni popotni vtisi so bili zgolj digitalni – načrtovanje poti namreč ni bilo nikoli lažje in bolj detajlno – in ko so se zvrstili še »analogni« popotni vtisi, se je podatkovna slika popolnoma […]

  Pozen večer. Balkon, predmestje. Kadim, po dolgem času. V slušalkah me Nick Cave sprašuje, ali ga ljubim. Tudi sprehajalci psov so že opravili svoje večerno poslanstvo in poniknili v intimo svojih sten. V daljavi se reklamni zaslon z nekakšno zamolklo modrino zalizuje s pritlehnimi industrijskimi meglicami. Spodaj, pred vhodom, veter lahkotno poplesuje strasten tango […]

    Ne grem v Toskano! Jaz pa že ne! To je ena izmed krepkih, ob kateri bi se mi modro zarežali vsi, ki ti takole na mimogrede med vsakdanjimi pogovori radi navržejo tisto znamenito o zarečenem kruhu. Torej, lekcija numero uno: nikoli ne reci nikoli. Zdaj je že kakšno desetletje od tega, ko sem […]

Seveda, mišljene so bile nočne. A mi je naslovna verzija ljubša. Žareče rdeča krogla se je že utapljala za horizont, kolona na avtocesti nas je pa še vedno prepočasi nosila proti Benetkam. Kljub vsemu so nas zvečer pričakale vse tople, še nekoliko potne od poletne vročine, brez turistične gneče in ovite v gost vonj po soli. […]