Seveda, mišljene so bile nočne. A mi je naslovna verzija ljubša.
Žareče rdeča krogla se je že utapljala za horizont, kolona na avtocesti nas je pa še vedno prepočasi nosila proti Benetkam. Kljub vsemu so nas zvečer pričakale vse tople, še nekoliko potne od poletne vročine, brez turistične gneče in ovite v gost vonj po soli.
Ne morem zagotovo trditi, da je bila vožnja po ozkih kanalih šibko osvetljenih uličic z gondolo polno fotografov nek romantični presežek, kot si jo beneški prišlek predstavlja ;-). Morda je bil pa za pomanjkanje romantike kriv gondoljer, ki bi zapel le v duetu z mano, pa se je potem na krmi kujal s telefonom v roki. Ali pač tisti kliki in škljoci, ki jih fotografi najbrž že jemljejo kot sestavni del zvočnega vesolja, ki nas obdaja. Kdo bi vedel. Med drsenjem po skrivnostnih uličicah nas je od zgoraj spremljala Kasiopeja, medlo osvetljena okna, mostički in prečne uličice pa so pripovedovale to in ono zgodbo. Dovolj skrivnostno in zaradi nočnega plašča težjo za ujeti na fotografijo. Je že prav tako.
Večer smo prevesili nekam daleč v noč kar na Markovem trgu, kamor je Igor prinesel kup igračk, ki se jim, pravilno zloženim, reče fotografski studio. Mimoidoči so se v velikem številu ustavljali in glasno poizvedovali, kdo je ta krasna gospodična, ki jo neumorno prebliskavamo pod arkadami Doževe palače. Škrlatno rdeči lasje in višnjeve ustnice, zapeljiva rimska klasika od vratu navzdol in vse skupaj na precej dolgih nogah – zvezda večera, Sara. Slavna holivudska igralka Sara, niste vedeli? Jagodič, comme Fragolina!
Zvezda nas je v vseh pogledih obilno zaposlila in prav nič nam ni bilo jasno, ko je bilo takorekoč sredi noči vendarle že potrebno nazaj proti domu. Morda nisem edina, ki je mnenja, da bo zadevo potrebno ponoviti. Digitalna kamera že gotovo kuje nov plan.
…. šment, galerija se je med prenosom spletišča v novo obliko izgubila …. ob priliki jo na novo ustvarim …. :-/ …..
P.S.
Moram omeniti, da sem si med čakanjem na vodni taksi uspela pridelati porcijo zafrkavanja same sebe. Reče se ji francoščina. Dolga leta nazaj sem jo na gimnaziji do popolnosti obdelala za maturo z g. Deržkom, istočasno pa si na dvotedenskem potepu po Franciji nisem upala niti odpreti ust. Niti ene besede po francosko. Kdo ve, če je bil vsaj kak francoski poljub..?! Zato se zdaj, ko mi po dveh desetletjih znanje francoščine po nekih skrivnostnih ventilih skromno curlja iz podzavesti, vsakič brcnem v rit, ko je priložnost za kakšen stavek ali dva v francoščini. Prav mi je! Na, zdaj pa govori francosko! Ampak kaj, ko je bila gospa prava katastrofa in si ni dala dopovedati, da je Slovenija še nekaj več kot tisti košček med njenimi potovanji čez krasno Hrvaško v sanjsko Italijo. Merde! Brc, brc, no, kako boš pa zdaj po francosko razložila, kako je pod Alpami oh in sploh prekrasno?
