Rojena v letu, ko so fotografirali skrivnostni obraz na Marsu. Že nekje s prvimi spomini me druži ustvarjalnost, narava in raziskovanje. Odraščanje v idili redko zaseljenega podeželja me je trdno povezalo z naravo, veliko bolj kot z ljudmi.
V osnovni šoli pogosto zaprta v sobo med barve, škarje in papir, sodelovala na vsaki likovni koloniji in imela privilegij porisati šolski vezni hodnik. Prosti čas izkoriščala za gozdna pohajkovanja, pisanja neskončnih pisem stotini dopisovalcev z vsega sveta, zbiranje znamk, izdelovanje lastnega mesečnega časopisa za prijateljice in še marsikaj bi se našlo. Na koncu OŠ sem si prislužila še naslov športnice šole in zna biti, da je po kupu priznanj in spominov osnovna šola štela v moje najuspešnejše življenjsko obdobje ;-).
Štiri leta na Prvi gimnaziji Celje so bila predvsem čas za širjenje obzorij, ki ga je še najbolj obarvala francoščina pri prof. Slavku Deržku, konec koncev je frankofonijo tako zakoreninil nekam v moje globine, da je čez dolga leta tudi moj sin dobil francosko ime. Pri mojih prvih delovnih izkušnjah sem se dotaknila grafičnega dizajna v celjskem studiu RaGra. Razmišljanje o nadaljnjem izobraževanju mi je delalo preglavice, saj sem imela v mislih zelo široko paleto fakultet, ki so pokrivale naravoslovje, tehniko, družboslovje in umetnost. O tem smo se neko šolsko uro pogovarjali s prof. Juano Robido, ki me je samo pogledala iznad očal in me ošvrknila z »zakaj pa ti ne bi šla študirat arhitekture, ko si tako ustvarjalna«.
Brez risarskih priprav in predznanja je bil sprejemni izpit za mano in velik korak v življenju zakoličen. Otrok podeželja se je preselil v urbano slovensko prestolnico. Najbrž je nikoli nisem zares začutila, sem pa na študiju arhitekture izpilila še teoretično podlago moje splošne ustvarjalnosti.
Še pred koncem študija sem dobila priložnost za delo v Razvojnem centru Inženiringi Celje, kjer sem z odlično ekipo arhitektov ter gradbenih, strojnih in elektro strokovnjakov padla v realni svet gradbeništva. Če je na faksu papir še vse prenesel, se je tu šele začelo življenje. Na enem izmed projektov sem sodelovala tudi z birojem GO ing d.o.o. Čez čas je arhitekturni del podjetja RCI razpadel in novo službo sem si preko razpisa našla na Ceste Mostovi Inženiring Celje. Zanimiva izkušnja je bila delati v precej velikem podjetju, kjer sem bila svoje prvo leto recimo deležna še velike proslave in daril ob dnevu žena. Prve resne izkušnje na gradbišču in sodelovanja z različnimi projektantskimi ekipami so prinesli ogromno praktičnega znanja in veselila sem se svoje poklicne poti v velikem podjetju, načrtovala strokovni izpit in se predvsem prehitro veselila dobre zgodbe, saj je inženiring skupaj z velikim matičnim podjetjem v parih letih odšel rakom žvižgat. To je bil čas, ko so razpadali tudi vsi večji projektivni biroji in se je zdelo nemogoče dobiti službo arhitekta.
Družina je načeloma tista, ki človeku vedno stoji ob strani in odprla so se mi vrata v Veng TOUR, svet mednarodnih in domačih avtobusnih prevozov. V majhnem podjetju je človek hitro primoran prijeti za vsako delo in se izpili na vseh področjih, delo v turistični branži pa mi je bilo vedno nekakšna simpatija, zato sem se zlahka vživela. Potovanja, jeziki, komunikacija, logistika. Stika z arhitekturo tudi v tem obdobju nisem izgubila, še vedno sem se našla v kakšni zanimivi arhitekturni zgodbi, kar nekaj časa pa že pišem tudi različne poljudno-strokovne članke za arhitekturne revije. Vmes se mi je zgodila tudi zgodba o fotografiji, ki potrebuje svoj odstavek.
Kot nekakšen produkt kreativne poti, potovanj in poklica sem po vrsti naključij našla veselje tudi v fotografskem izražanju. Glede na razpon sveta okoli nas in v nas samih, idej za motiviko nikoli ne zmanjka, rada pa preizkusim vsako zvrst fotografije – čeprav po mojem mnenju fotografije nima smisla deliti po predalčkih. Leta 2008 sem bila povabljena v Društvo fotografov Svit in tam pravzaprav šele spoznala širno fotografsko ustvarjanje, ki presega zgolj lepote ujetih trenutkov za družinski album. Od takrat sem poslala fotografije na številne mednarodne razstave in prejela kar nekaj nagrad, od katerih so mi najbolj pri srcu zlata medalja za posamično fotografijo s klubskega svetovnega prvenstva v Parizu, zlata medalja in zlat prstan na celjskem mednarodnem salonu ter srebrna medalja s pokalom v Abu Dhabiju, kamor smo bili nagrajenci tudi povabljeni. Tam so se zanetila zanimiva mednarodna prijateljstva, ki so me pozneje ponesla še drugod po svetu. Trenutno imam v mednarodni fotografski zvezi naziv “excellence FIAP platinum” in v domači fotografski zvezi najvišji naziv “mojstrica fotografije MF FZS«. Večkrat sem vabljena kot članica žirije na domače in mednarodne fotografske razstave. V letu 2019 sem bila povabljena tudi v ekipo Fotografske zveze Slovenije.
V mojo zgodbo o fotografiji se je pred leti vpletla tudi revija Digitalna Kamera. Začelo se je l. 2009 s prvo nagrado na domačem fotografskem natečaju in to zgodbo se najde med prispevki v Mojem vesolju. To sodelovanje je prineslo nova znanja in nove izzive, fotografija pa se tu povezuje z novinarstvom, izobraževanjem, turizmom … in če se navežem na konec srednje šole, ko se kar nisem mogla odločiti, na katero področje naj usmerim svoje življenje – v realnosti kar dobro povezujem precej velik del mojih interesov.
Zgodba o avtobusnem turizmu se je v korona časih zaključila, se pa pogosto znajdem za volanom kombija, ko se z Digitalno Kamero podajamo na fotopotepe, kar je bistveno lepše od sedenja v pisarni. “Moje vesolje” je torej en tak prav simpatičen preplet ustvarjalnosti – svoje arhitekturno poslanstvo zdaj pilim s sodelavci v biroju Razvoj Vizije d.o.o., pogosto primem v roke fotoaparat, marsikdaj zapolnjujem prazne strani s teksti na različne teme, pripravljam fotografske razstavne projekte, tu in tam se lotim kakšnega grafično-oblikovalskega izziva, postavljam se v vlogo mentorice in predavateljice, pa še kaj bi se našlo.
Kaj imajo hodniki življenja zame pripravljeno v prihodnosti, pa … kdo bi vedel. Jaz bom vrata odpirala in pogledala, kaj je za njimi. Kot vedno.
* * *
P.S. Morda je na mestu, da razložim tisti krepki, rdeči “CARPE DIEM” na uvodni strani. Rimljani so dobro poznali življenje in po toliko stoletjih nismo prišli prav daleč naprej. Dejstvo je, da je življenje že samo po sebi nepredvidljivo. Nikoli ne veš, kaj bo jutri. Zato je potrebno izkoristiti dan, ki je na voljo. In to je danes. Danes nazdravite s tistimi najbolj fensy kozarci za šampanjec, danes ljubljeni osebi ušpičite kaj lepega, danes se uležite v mehko travo in poslušajte, kako raste. Bodite veseli, da ste še med živimi, ko se zjutraj zbudite. Izkoristite dan. Užijte dan. Izžemite iz njega tisto, kar vam največ pomeni.
Born in Slovenia on 155th day of the year, when Nasa published the mysterious photo of face on Mars, I was connected to creativity from early childhood. I spent my free time drawing, painting, designing, discovering nature and science. I could never satisfy enough all my curiosity and it was a rather difficult decision to choose one study, one proffession only. I decided for architecture, which is a technical and artistic combination. My architectural portfolio consists mostly of educational and residential architecture. Due to the circumstances I also got involved into family business which deals with tourist bus travel.
Photography has always been an important part of me, at first especially for one reason: those frozen moments make me remember the flow and details of my life. I always loved to travel, so I gradually and spontaneously developped a feeling for photographic expression, probably combined with my architectural knowledge.
Some time ago I got hit by the fact, that I actually see my inner and outer world as frames, pictures. That, somehow turned my photographic way in my present direction. I joined the local photographic club in 2008. So far I had several solo exhibitions and joined some group exhibitions, organised photographic projects, earned photographic titles in Slovenian and international photo asociations, won quite some photographic awards and was invited into the jury at several international photographic exhibitions.
A few years ago I was invited to become editor of photography at photographic magazine Digitalna kamera, which is the best selling photography magazine in Slovenia. That added a big journalistic touch to my career. I’m also part of organizing team of photographic workshops around Europe. So my life is basically a wonderful potpourri of creativity, technology and travel.