Ne grem v Toskano! Jaz pa že ne!
To je ena izmed krepkih, ob kateri bi se mi modro zarežali vsi, ki ti takole na mimogrede med vsakdanjimi pogovori radi navržejo tisto znamenito o zarečenem kruhu. Torej, lekcija numero uno: nikoli ne reci nikoli.
Zdaj je že kakšno desetletje od tega, ko sem padla v fotografsko druščino. Hitro dojameš, da obstaja kup krepko obleganih fotografskih destinacij in si rečeš NE, jaz nisem kot vsi ostali in ne, iz principa nočem tja, kjer vsi fotkajo. Nočem biti ovca in pika. Pravzaprav si čestitam za nazaj. Fotografijo sem raziskovala po svoje, solo. Ker pač sem take sorte miška, ki stvari rada počne solo. Počasi mi je kot medij ustvarjanja lezla pod kožo in nekoč pozneje me je prešinilo, da me je povlekla precej globlje, kot sem si predstavljala – ne samo, da je postala moje izrazno sredstvo numero uno, temveč me je povlekla v nov krog ljudi, ki je, tako kot pač je z ljudmi, ki pridejo v naše življenje, imel svoj namen na moji poti. Solo miška je postajala družabna! Da bi lekcija v kompletu dobro sedla, sem na fotonatečaju takratnega Fotosalona dobila za nagrado – potovanje v Toskano! Bog (špagetimonster/tetapehta/usoda/naključje/vstavi ustrezno) si je pač malo delal norce iz mene. “Nočeš? O ja, pa boš!”
Torej, taisti modreci iz prvega odstavka bi navrgli še eno krepko o podarjenih konjih in ja, dejansko sem pristala na fotografskem potepu v Toskani. In preživela! Celo luštno mi je bilo. In prvič v življenju sem vstala ob zame popolnoma nesprejemljivi uri, da bi nekje v mokri travi mrzlega jutra s stojalom in fotoaparatom s kupom drugih odštekancev še v poltemi pričakala sončni vzhod. Lekcija numero due: miška, če se hočeš igrat s pokrajinsko fotografijo, boš morala kdaj vstati ob nenormalnih urah. No, lekcija sprejeta, ampak praktični del zna biti težaven. Tega namreč potem še leta nisem ponovila.Očitno so mi prodali nekakšen odvisniški model postelje, saj se zjutraj nikakor noče odlepiti od mene. Jutra so po difoltu pač vedno … prezgodaj.
Od moje prve Toskane je šest let. Prav jutranje fotografije so mi prinesle tudi nekaj mednarodnih foto nagrad, simpatično naročilo za dvometerski print in nekaj tistih “oooh in aaaah”, ki tako dobro filajo fotografski ego. Torej, videno, doživeto, obkljukano. Nisem si mislila, da se bom še kdaj vrnila, a splet naključij (ali pač skrbno načrtovana poteza tete usode ali zabavna igrica, ki se jo bog igra z mano) me je to jesen ponovno odpeljal tja. Natančneje, odpeljala sem se. Lekcija numero uno ima torej nadgradnjo (update): nikoli ne reci nikoli več.
Toskana drugič, z Digitalno kamero, tokrat dva izziva. Za začetek se spodobi, da po šestih letih pokažem pokrajino drugače in bolje kot prvič. Presneto, to zveni že nekoliko obremenjujoče… Kot da grem fotkat kakšno poroko in imam odgovornost, da sestavim očarljivo zgodbo in ne zamudim pravih trenutkov. Smešna sem, pred že znano pokrajino imam droben košček treme! Vem, diskriminatorna sem do mest. Zanimiva so, polna zgodb. Ampak kadar imam na voljo krasno pokrajino, sem do mest slepa in indiferentna. Noro zaljubljena v ta krasen planet in malo manj v to manj krasno človeštvo, ki lomasti po njem.
Kako sem oddelala prvi izziv, naj bralec presodi sam. Drugi izziv pa je prišel posledično v paketu s spletom okoliščin, v katerih bog funkcionira nekako takole: ”Aja, a to bi imela? Voila, ti nastavim za naslednjim ovinkom, pa da te vidim … !“ in se ob tem najbrž neizmerno zabava, saj točno ve, kam je nastavil zanke. Ampak jaz rada vozim. Rada imam tisti svoj košček pleha spodaj na parkingu, ker me dela svobodno. Nene, nisem čustveno vezana nanj in ne brišem vsakega prahca z njega, sem pa vesela, da ga imam. Kadarkoli se lahko odpeljem kamorkoli in moji solo potepi so me izučili, da grem lahko z avtom povsod, kjer je cesta, pa če je še tako čudna – tudi kadar imam tisto neukročeno potrebo, da grem nekam samo za nosom in pristanem na kakšnih sila čudnih lokacijah. To sicer velja tudi nasploh za življenjske ovinke, ampak halo, to pot od prvega joka do zadnjega stoka si je potrebno zapolniti z Življenjem. Torej predlog, da bi na fotopotovanjih prijela za volan, se mi je zdel zanimiv izziv, čeprav še nisem vozila kombija. Nekaj uvodnih kilometrov za spoznavanje, pa je green team že brzel v Italijo. Z živozelenim Renaultom sva postala odličen team, uživala sva v toskanskih ovinkih in simpatična posadka me je kmalu poznala kot “Miška, požen”. Krasna izkušnja, z odgovornostjo in utrujenostjo vred.
Lekcija numero tre: go for it, če se ti ponudi. Kaj pa naj rečem glede Toskane, tretjič? Kdo bi vedel, Forrest je to čisto lepo navrgel o škatli čokoladnih bonbonov. Tudi z Doris day delim mnenje. Que sera, sera.
Nazaj na vrh
