Zdi se, da je naravna krajina okolje, ki me najbolj posrka vase. To je moj zen, za razliko od urbanih okolij, kjer se nikoli nisem počutila domače. Nekje se mora poznati, da sem odraščala na podeželju, sredi narave.
Iz foto vidika obožujem goloto geologije in njene čudovite strukture, teksture, barve. Če bi mi bilo dosegljivo, bi po dolgem in počez prečesala vse puščave, gorovja, kanjone, aktivne vulkanske krajine, slana okolja, ledenike, zaledenela jezera in večno zasnežene krajine. Neizprosna narava je manj obljudena in tam se moj duh počuti dobro. Brez skrbi, nisem kakšen zagrizen ljudomrznež, me pa že od čisto malih nog vse te človeške kolobocije precej žalostijo …
Težko se odločim za kratko galerijo, zato sem jo razdelila na pet različnih tem. Najstarejše fotografije ima
TOSKANA, agrarna krajina
O tem, kako sva s Toskano postali prijateljici, sem se pred leti že razpisala, zato se ne bom ponavljala: KLIK TUKAJ 🙂
MORAVSKA, mala Toskana
OD TU IN TAM, tudi čisto blizu doma
NORVEŠKA - skrivnostni arktični sever
PROVANSA & vonj po sivki
