Pozen večer. Balkon, predmestje.
Kadim, po dolgem času. V slušalkah me Nick Cave sprašuje, ali ga ljubim. Tudi sprehajalci psov so že opravili svoje večerno poslanstvo in poniknili v intimo svojih sten. V daljavi se reklamni zaslon z nekakšno zamolklo modrino zalizuje s pritlehnimi industrijskimi meglicami. Spodaj, pred vhodom, veter lahkotno poplesuje strasten tango s črno zastavo.
Spet je nekoga zmanjkalo. Izpuhtelo je eno celo malo vesolje, ki se je odvijalo nekje blizu mojih sten. Tehnično gledano, pravijo veliki umi, se informacije ne izgubljajo. Tudi energija zgolj spreminja svoje oblike. Vseeno sem neskončno hvaležna, ko se zjutraj – čeprav ne cvetoča kot pomlad – polagoma zložim nazaj sama vase v agregatnem stanju, ki sem ga vajena že vsa moja desetletja. Vsak dan znova imam občutek, da moram vanj nekako stiščati celo življenje, vsa moja veselja, vse moje drage, ves svet okoli mene … in seveda po difoltu tu in tam kaj zamudim.
Denimo “izmenjavo pravljičnih idej” z Daretom. Kar ni ga več. Simpatičen nagovor neznanca h kreativnemu klepetu je izvisel nekje pod zvezdami. Res da imam cele kupe načrtov, kaj bom počela, “ko bom v penziji”, ampak sumljivo se je začel polniti tudi spisek za tisto, kar pride za koncem. Takrat bom gotovo najbolj strastna glasbenica na planetu in na kakšnem balkonu nad mestom, ob večernih zarjah, s kozarcem v roki, bom neutrudno premlevala univerzum z vsemi tistimi, ki so mi tukaj še/že nedosegljivi.
Ker v svojih 24/7 nikakor ne uspem zložiti razsežnosti mojega vesolja, z velikim, prisilno meditativnim “ommm” (ki vsake toliko popusti in se razleze v en velik ohhh) spremljam evolucijo našega najstnika, ki ga v tej fazi pravzaprav nič ne zanima. Je to sploh možno … v svetu, kakršnega imamo sedaj, polnem možnosti in znanj? Srčno upam, da to obdobje nekoč mine. Ker obdobje je nekaj, kar se po svoji definiciji mora končati. Tudi z mojimi je tako, čeprav jih praviloma razločim šele, ko se čez čas ozrem nazaj.
Včasih kakšnega tudi na silo terminiraš, da naredi prostor za kaj bolj pozitivnega. Včasih se zjočeš, zapičiš črno zastavo, jo prepustiš vetru in odideš naprej.
Ker danes si (tu).
