Scroll
ANDREJA RAVNJAK PHOTOGRAPHY

To ni beseda, ki bi jo kadarkoli doslej pripisala svojeglavi vihravi sebi.

 

Dolgo je že tega, kar sem na zadnje spisala kakšen tekst samo zase. Včasih je bila to nekakšna obredna potreba za miren spanec – materializirati v črke svojo abstraktno notranjost, postaviti statement in skozi njega pomiriti nemirne duhove v stanje relativno spodobnega notranjega miru. Saj to je tisti ultimativni vsakodnevni cilj, mar ne? Uravnovesiti stotine informacij, občutij in dogodkov, da lahko v tej divji mešanici jina in janga, ki ji pravimo življenje, zvečer z razviharjeno in pomirjeno notranjostjo ugasnemo v nadrealistični sen.

Nisem oseba tisočerih prijateljstev in priznam, da me človek kot v svoji popolnosti obupno nepopolna življenjska forma še vedno bega. Si pa iz zaklenjenih globin pustim ravno dovolj same sebe, da doživeto zaznavam zgodbe svojih bližnjih, ki me polnijo … s čim? Ne vem, kaj točno se je zgodilo z mano v zdaj že bivšem letu, a občutja, ki jih porajajo zgodbe soljudi me navdajajo s spoštovanjem, z občutkom minljivosti, majhnosti, veličine vsakega trenutka. Morda se sliši klišejsko, ampak leto 2019 me je (za razliko do prejšnjih, ko me je utrjevalo samospoznavanje skozi vlogo starša) dozorelo na nek drugačen osebnostni nivo. Najbrž bi temu lahko rekla, da sem notranje bogatejša, a z eno besedo lahko pod bilančno črto zapišem: ponižnost.

To ni beseda, ki bi jo kadarkoli doslej pripisala svojeglavi vihravi sebi. V pomirjenem zavedanju silne nepomembnosti mi ni bilo mar, če jutri ponovno postanem del zvezdnega prahu. Zdaj pa mi ta življenjska ponižnost vsak dan polaga na srce nekakšno kičasto hvaležnost, da sem še vedno tukaj in da so tukaj in vredu tisti, s katerimi imam prepletene niti svoje biti. Zna biti, da je to moje vesolje zašlo v krizo srednjih let, kateri zagotovo še bolj aktivno sledi obdobje »bolj star bolj nor«. Čeprav ga tale Predinova formulacija konkretno pihne mimo. Pravilno je zagotovo takole: »starejši, norejši!«
In če mene vprašaš, je to edino pravilno. Bolj te bombardira življenje s svojim pestrim naborom pozitivnih in negativnih presenečenj, bolj ti mora postajati jasno, da so Rimljani imeli še kako prav, ko so zapisali svoj Carpe diem. Ta mi je pa že nekaj časa kristalno jasen, le intenzivnejši postaja. Bemumiša, izkoristi vendarle dan! Na polno! Preberi si kaj od Toneta Pavčka, on je vedel kaj to pomeni, jaz pa ne znam tako poetično zapisati.

In z gotovostjo postavim piko in klicaj za mojim 2019 Carpe diem. Če pa tega leta nisem do kosti oglodala, potem ne vem, katerega sem! Tako pošteno sem ga postrgala z okostja, da sedaj pravzaprav ne vem, ali sem izpraznjena ali napolnjena. Res čudna mešanica občutij, ki bi jo bilo potrebno premeditirati in v miru premleti v kakšni filmsko obarvani sceni, na s pomladnim soncem obsijani jasi, pod cvetočo češnjo, v beli obleki, z lahnim vetrcem v laseh, v pogovoru s svojimi predniki, duhovi, vesoljem in samo sabo. Naaah, tale tekst bo opravil svoje, po dolgem času bom zapisala statement, ga objavila v prebiranje komu, ki bi ga morda zanimalo – in če ne, tudi prav – samo da je lansirano v vesolje, obkljukano in za silo popredalčkano.

In potem, po temle kratkem »prazničnem« zatišju, ko se nisem pritaknila ničesar in poskušala dobiti kakšen košček stika s samo sabo, s polno paro naprej. Ker… ja, valjda, carpe diem! Če ga ne izkoristiš, gre brezveze mimo. Saj ne, da je kaj narobe s tem, da gre kak dan čisto na off in mimo, včasih potrebujemo praznino, da se lahko ponovno napolnimo. Ampak škoda bi bilo, da si nekoč, ko bo že prepozno, rečemo: o, ko bi bil bolj ljubil! O, ko bi se bil samo malo bolj potrudil! O, ko bi bil poslušal! O, koliko teh O-jev nas vse zagotovo čaka na neki točki v življenju.

Doma imam najstnika, ki vidi smisel življenja v ležanju na travi s čivavo na straži (no, trenutno gre to takole: ležanje na postelji s telefonom v roki). Moje ideje o tem, da je treba iz dneva iztisniti kakšno strast in rezultat, gredo skozi njega kot ostali trilijoni nevtrinov (poguglajte, če ne veste, o čem govorim), zato se sprašujem: sem / bom temu človeku dala dovoljšnjo čarobno mešanico ljubečega zavetja in brce v rit, da bo nekoč, mogoče ko mene več ne bo, znal iztisniti iz življenja tisto, kar življenje naredi vredno Življenja…? Najbrž ne bom nikoli izvedela, lahko pa rečem, da se trudim po svojih močeh, da dajem vse od sebe. Da uspešno pridobivam sive lase in da sem neskončno hvaležna mojemu zaupniku, ljubi duši, učitelju življenja in najljubši osebi na svetu, za neskončne pogovore in podporo. Vse je lažje, če nisi sam. Je pa definitivno bolj kompleksno. Nič ni narobe, če si sam, je pa neskončno lepše, če hodiš skozi življenje z zavedanjem, da obstaja nekdo, ki se s svojim vesoljem ravno prav ujame v tvoje vesolje. Hvala, vesolje, za tega vesoljca!

In ko takole, namesto živce parajočega cviljenja sosedove pipe v kopalnici vsak dan ob pol šestih zjutraj, zdaj poslušam enako živce parajoče cviljenje otroka novo priseljenih sosedov, ki so sicer popravili pipo, a jo nadomestili z glasnim jokom podnevi in ponoči… pa moj otrok v komentar njihovega otroka reče takole: »Bogi otrok, ziher ga starši mučijo« … se vprašam… a smo ljudje res tako smotani, da učinkovito funkcioniramo le takrat, ko imamo koga, da nam daje brco v rit? Pa naj bodo to starši, prijatelji, delodajalci, sistem, planet,… Kdo bi bili, če starši na nas ne bi pridobivali sivih las in če nam sistem ne bi postavljal okvirov in pravil?

Saj pravim, človeka res še nisem dojela. V glavnini mi že od malega pripravlja več negativnih, kot pa pozitivnih spoznanj. K vragu no, kje je že ta razsvetljeni intelekt, da nas sprogramira v matrico in naredi red v tej neizmerni kolobociji človeštva? Aja, ni ga. Tega odrešenika čakajo že tisočletja. Je zgolj pesek v oči. Je pobožna želja po tem, da nam nekdo od zunaj naredi notranji mir, ker si ga sami le stežka. In še to vsak na čisto svoj način. Kot posamezniki in kot družba. Res bi rada, preden bo moj silno nepomemben obstoj dočakal svoj konec, pokukala v prihodnost, nekam daleč naprej, da vidim, kaj je človeštvo naredilo iz sebe.

Imam občutek, da nič dobrega. Pa mi pravijo, da moram biti optimist. Kako naj bom optimist, če dojemam drugače? Kako naj bom optimist, če je obstoj vsakega od nas pičkin dim, namenjen zgolj reproduciranju vrste, ki si tlakuje zgodovino v slepo ulico? Držim pesti, da bomo tehnologijo znali uporabiti za pozitivni napredek. Da bomo nekoč znali, tako kot sedaj vse znanje (in neumnost, žal) sveta pretvorimo v podatke, pretvoriti v podatke tudi sami sebe, se rešiti minljivosti in pomanjkljivosti sicer čudovite mašine, lastnega telesa, ter postati večni. Saj to je ultimativna želja človeštva, mar ne? Če bi znala, če bi bila mešanica Žižka, Hawkinga in Pavčka, bi svoje videnje zapisala v knjigo, ki bi jo bibliotekarji zagotovo postavili na knjižno polico med fikcijo, klasificirano nekam med utopijo in distopijo, in bi jo tu in tam prebral kdo, ki mu je svet fantastike pač blizu. In to je to. In življenje bi šlo še vedno naprej točno tako, kot se mu zdi. In bi se posmehovalo mojim redko dotaknjenim knjigam na tistih nekaj zaprašenih knjižnih policah.

Čemu bi človek torej pisal knjige?

Torej, ker nisem ena tistih karizmatičnih oseb, ki bi zmogla vplivati na množice in spreminjati njihov svet (šment, še pri otroku imam omejeno moč), ostajam pri krotki misli, da je treba po svojih močeh izkoristiti tisto, kar nam ponujajo trenutki. Zarisati komu nasmeh na obraz, dati komu brco v rit in v svojem malem vesolju puščati pozitivno sled. Metuljeva krila.
In na tej točki se ustavim, preberem zapisano in se nasmejem. Vse, kar sem želela zapisati, je bila nekakšna bilanca minulega leta. Pa me je odneslo v filozofske abstrakcije, na katere se zdaj res ne spodobi faktualno zapisovati, kaj sem dejansko počela, pa čeprav tega ni tako malo.

Res je, da v svoji relativno suhoparni službi pomagam poganjati kolesje gospodarstva in se grem sistem, si pa zato toliko bolj z guštom in strastjo privoščim vse tisto, kar počnem, ko se dejansko začne moj dan – ko v službi sred popoldneva zaprem vrata. Za arhitekturo v tem življenjskem obdobju ni časa, potrebuje celega človeka, tu in tam pa moraš tudi kaj spati. Za sabo sem pustila nekaj stavb, ki so dejansko moj prispevek družbi in morda s tem še kdaj nadaljujem, ampak tokrat puščam sled v pisni obliki. Ne pišem knjig, ustvarjam pa prispevke za revije. Nekaj malega za arhitekturno revijo, pa precej več za fotografsko. Ta kreativni svet, skupaj s širnim fotografskim vesoljem in potovanji, me drži pokonci in izpolnjuje, sploh kadar dobim kakšen pozitiven feedback od bralcev, foto prijateljev, udeležencev izletov itd. To sem jaz. No, to je del mene, ampak pristni del. In ko včasih vsa neprespana hodim skozi nemogoče mimobrzeče dneve, si rečem:

Ha, ampak sem ga pa le! Izkoristila, izpolnila in obrnila dan kot se spodobi! Zdaj zmorem. Ko ne bom zmogla, ga bom pa po svojih zmožnostih. Kako pa vi izkoristite dan, leto, življenje?

P.S. za naslovno fotko sem prislonila najbolj všečkano fotko na moji FB časovnici v letu 2019. Meni se je zdela zgolj simpatična, a očitno izžareva še kaj zraven, da vam je bila tako všeč. Hvala, da ste del mojega vesolja, pa četudi na daleč, digitalno.

 

IMG-2efa06d542a901759a8dee06274e724e-V-01

Nazaj na vrh