Odkar pomnim, je bila fotografija moja osnovna potreba – približno takoj za dihanjem. Da bi ohranila spomine na tok svojega življenja, sem jih morala nekako zabeležiti in nastajali so debeli fotografski albumi z “družinskimi” spomini. Še zdaj jih tu in tam potegnem iz zajetno obteženih polic in z veseljem prelistam in se čudim, kdo je bila tista Andreja tam izpred nekaj življenj. Tako sem “vkup zložena” – preteklost se mi zdi kot neka bleda slika nekoga drugega, prejšnje življenje.
Hvala za fotografijo!
Bilo je nekje po letu 2000, ko sem si kupila svoj prvi “resni” fotoaparat, analogni Canon EOS 3000. Spomnim se, da sem stopila v trgovino Big Bang, kjer me je pozdravila stalna ekipa na foto oddelku. Brkljala sem med kompakti, Matjaž Verk pa mi je v roke potisnil zrcalnorefleksni aparat in me brez težav prepričal, da je to tisto, kar potrebujem.
Pa še kako prav je imel!
Nekje v letu 2008 se je zgodila zanimiva prelomnica. Med službenimi sestanki v inženiring biroju je moje fotografije opazil Andrej Voh in izrekel magične besede: “Pa zakaj ne prideš k nam v Društvo fotografov Svit?”
Kar nekaj časa je trajalo, da sem premlela idejo o tem, da bi zagrizena introvertirana individualistka postala del nekega družabnega, ustvarjalnega kolektiva. V DF Svit se mi je odprl nov svet in s hvaležnostjo ter nostalgijo se spominjam takratnih društvenih srečanj, še v prostorih gasilskega doma na Ostrožnem. Vsakdo od izkušenejših članov je prispeval svoj košček v mozaik mojih razgledov na fotografijo, posebna zahvala pa gre predsedniku društva, ki je bil pravcata zakladnica znanja. Marko Rebov, hvala!
Ko enkrat padeš v društveno fotografijo, sledi tudi prva sprejeta fotografija na kakšnem od foto natečajev in pri meni je po hitrem postopku sledila tudi prva nagrada in tako se vse skupaj pelje še danes…
V tem koščku galerije sem zbrala svoje prve fotografske izdelke. Prvi in najhvaležnejši model je bil seveda moj sin 🙂