Nazaj na vrh
Scroll
Od prvega skupinskega fotopotepa po Toskani (na to je vezana zgodba o zarečenem kruhu, pa saj sem jo že večkrat povedala) mi je bilo kristalno jasno, da mi brez teleobjektiva živeti ni. Recimo temu, da sem pred osmimi leti prvič zares fotkala pokrajino in k temu spada tudi prvo vstajanje sredi noči, da bi na vidikovcu pričakali sončni vzhod. Takrat še z eno cenejših Canonovih tristotk, danes pa z vsestransko Sigma 60-600mm f4.5-6.3 DG OS HSM Sports. Zamenjala sem jo za »ženski model« Sigme 150-600C. Ženski zato, ker je s svojimi 1,9 kg zares prijazen za uporabo.
Za novo Sigmo 60-600 sem v eni prejšnjih revij Digitalna kamera spisala uporabniško izkušnjo in se takrat na testiranju zares navdušila nad njo, njenim razponom, svetlobno zmogljivostjo, stabilizacijo. Zato gre Sigma sedaj z mano na vsak fotopotep. Pravzaprav na potepih uporabljam le še široki kot in teleobjektiv. V tokratnem fotopotepu po Toskani sem torej hodila po kavbojsko, z enim revolverjem na levi (Fuji + široki kot) in enim na desni (Canon + Sigma).
In tako opremljena tudi vstopila v krasno ohranjeno ruševino cerkve v San Galganu. Široki kot sicer odlično pokrije velik del notranjosti in ustvarja zanimive perspektive, vendar mi v tistih trenutkih nekako ni sedel. Morda teleobjektiv? Sicer so me nekam čudno pogledovali, kaj počnem med stenami s tisto veliko rečjo, a menim da je rezultat sam po sebi zgovoren. Za razliko od širokega kota – popolnoma druga, poravnana perspektiva.
Aja, sem omenila, da Sigmo uporabljam kar z roke, brez kakšnih posebnih težav? Biceps je s pomočjo 2,7-kilogramskega objektiva že lepo izoblikovan. Ni mi potrebno v toplice po močne roke, kakor pojejo Mi2.