Svet je iz ptičje perspektive precej drugačen. Pred leti sem ga spoznavala iz košare toplozračnega balona, zdaj pa mi pri raziskovanju pomaga dron. Balon je pomenil predvsem čudovito doživetje – dron pa je tam zgoraj sam in me po pokrajini vodi skozi sliko, ne skozi moja občutja. Čakam, da izumijo t.i. “hrbokopter”, o katerem sem v rani mladosti brala v Mikijevem zabavniku in mi še zdaj ne gre iz glave. Kot nahrbtnik si ga natakneš na ramena, poletiš in občuduješ svet pod sabo iz popolnoma svoje perspektive. No, izumitelji?! Ne morem večno živeti … naj bo kmalu, prosim!
