Sonce me izmed zidov pokliče v naravo. Pokošeni travniki, kapljice rose, gozdni mir, mehkoba mahu, kakšen metulj, božanje sončnih žarkov po licu, jesenski piš vetra nežno mrši lase. Občutki so… domači. Prvinski. Tu sem Jaz. Tu sem človek.
In potem spust nazaj v dolino. Po malem se mi obrača želodec. Res moram nazaj? Spet se vračam v tisto odvratno greznico tam spodaj. Beton, smog, prepovedi, sovraštvo, nestrpnost, žlehtnoba, nespamet, inšpekcije, povsod policija, psihiranje…
To, to smo postali?
Človek?!
Skočim po tri litre mleka, hlebec kruha in kilo krompirja, pa mimogrede vzamem še Kralje ulice. Do doma pogoltnem že tretjino zveščiča.
Zagledam se v ogledalu dvigala. Zamaskirana, da sem še sama sebi tujec. V tej novodobni greznici, kjer se še armiranobetonske stene lastnega doma zdijo kot tanek pergament, ki lahko kadarkoli popusti pod težo nepredvidljive prihodnosti.
Kralji ulice, pravite?
Kako malo je potrebno …
