Na novo leto nisem nikoli gledala kot na kakšno posebno prelomnico, čeprav se mi zdi kar nobl zapreti star, po dolgem in počez počečkan rokovnik, in prvega januarja začeti z alinejami v novem. »Inventura« leta pride sama od sebe, ko se lotim izdelave fotoknjige za prejšnje leto. Tristo petinšestdeset dni dogajanj in čustev v eni A4 knjižici. Ne potrebujem besed, posamična slika je dovolj, da se v glavi odvrti cel film. Zato sem od nekdaj funkcionalno odvisna od fotografije – potrebujem jo, da se lahko spomnim toka svojega življenja. Nepovrat pozabljenih podatkov me kronično iritira in od nekdaj zganjam favšijo nad tistimi, ki si zapomnijo prav vsako podrobnost.
Naslov zadnje fotoknjige na moji polici je 2021. Zamujam. Nekoliko grenek odnos imam z letom 2022 in ne zdi se mi brožiti po njem. Recimo, da mi je dokončno ubilo upanje v ljubega sočloveka. Treščilo me je po glavi z betonsko opeko, zavito v zlat celofan. Čudno se je tu nekje okoli statistične polovice življenja soočati s spoznanjem, da na točki, ko bi te morala biti že ena sama modrost, nič ne veš, o ničemer. Pojma nimaš niti o tem, kaj sploh nosiš znotraj jeklenega oklepa, ki si si ga bil primoran polagoma zlagati nase tekom življenja.
Dopuščam možnost, da me otipava kriza srednjih let. Ali pač? Ma ne … ovrženo. Ne čutim nobene simpatije z menopavzalno frizuro kričečih barv in predajanjem novodobnim duhovnim filozofijam. It is aj, LeClerc, še vedno. Od malih nog se mi človeštvo ni zdelo prav fletna pogruntavščina in še vedno čutim isto, sedaj pač podkrepljeno z izkušnjami. Kar še ne pomeni, da ne cenim dobre energije posameznikov. Nasprotno, to je tisto vezivno tkivo, ki ga prepoznavam kot vredno. Hvala vsem, ki tvorite to tkivo. In mi postavljate ogledalo.
V želji po organizaciji kaosa smo si ljudje umislili tok časa in ga zakoličili v koledar. Hecno, etape življenja imam na polici zložene po letih. Tudi 2022 in 2023 bosta v relativno bližnji prihodnosti zapakirani na taisti polici. Pa saj ni slabo, vsake toliko malo potegniti črto in se ozreti nazaj. Narediti inventuro. Poskrbeti za čiste račune, tudi sam s sabo. Rada imam nekaj organizacije v kaosu, čeprav kar dobro prenašam ideje o odsotnosti globokih smislov in podobnih strukturnih nebuloz, ki uokvirjajo človeško družbeno tkivo. Od nekdaj se mi zdijo ideje o absolutnih resnicah, ki si jih ljudje napletamo za znosnejši obstoj, ironične. Zato je vredno vsake toliko preizprašati kakšen košček preteklosti. Ne v smislu obžalovanja za nazaj, temveč rasti za naprej.
Če potegnem črto pod moje 2023, ga je daleč najbolj zaznamovala fotografija. Kljub temu, da svojo poklicno pot udejanjam tudi v arhitekturnem projektiranju, je fotografija tista, ki me definira po dolgem in počez.
V Digitalnem Foto Klubu sva letos z Igorjem realizirala kar osem razstavnih projektov, od tega štiri za mlade in tri mednarodne (klik tukaj). V volilnem letu mi je bilo izkazano tudi veliko zaupanje, da sem še vedno del ekipe Fotografske zveze Slovenije, ki jo je v vodenje prevzel Tomaž, tokrat sem na mestu podpredsednice.
Žal se je sredi leta zaključila zgodba z ustvarjanjem revije Digitalna Kamera. Vsakič, ko je nov izvod prispel iz tiskarne, sem se je bila veselila kot novega otroka. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem dojela in sprejela ta konec. Zgodba gre naprej v drugačni obliki, del se je preselil v digital, potujemo pa vedno radi in DK je lani kar lepo nizala destinacije. Moram se sprehoditi čez fotografije, da se spomnim vseh svojih (no, o tem govorim, brez fotografij mi živeti ni): zimska Toskana, prečudoviti arktični Lofotni, prvomajski Mljet, pomladanska Toskana, dišeča Provansa, prvobitni Uvac, festivalski Baden, jesenska Moravska, obmorska Toskana in prvič še Cinque terre. Ta simpatična skupinska popotovanja so mi prirasla k srcu, vedno je prijetna druščina in vsakič se splete kakšna doživeta popotna zgodba. Nikoli ne odidem s pričakovanji vrhunskih fotografij. Če se vse poklopi in dejansko nastane kakšna dobra, je to samo bonus. Bistvo je v tem, da sedeš za volan in greš … živet!
Na prelomu leta se je iztekla moja lepo odmevna samostojna razstava »Jaz, Zemlja« ( klik tukaj ) v Galeriji železarskega muzeja Štore in v marcu sem imela čast razstaviti serijo »(O)SAM-a« v prijetni galeriji Principij v Rijeki ( klik tukaj).
Kot žirantka sem bila povabljena h kar nekaj projektom (Arctic exhibition 2023 – Norveška, Frame 24 – Srbija, Pikin foto natečaj, Abstract 2023, Osvetlimo rdeče, Pokrajina 2023, DIA Primorska 2023), čeprav se še vedno soočam z osnovnim pomislekom »who am I to judge«, sploh nekaj tako absolutno relativnega, kot je področje umetnosti.
Skupaj s Canon Adria ter izbranimi dijaki ŠHVU in člani foto krožka UTŽO Žalec smo soustvarili en res krasen projekt »Povezovanje generacij«. Ustvarjali smo fotografske zapise o ljudeh, ki tako ali drugače izstopajo iz povprečja in si s tem zlahka prislužijo razne »nalepke«. Vsaka zgodba posebej se me je dotaknila in v meni premikala meje. Razstava projekta je bila na ogled do pozne jeseni v parku Žalec (klik tukaj)
Veseli me, da sem pomagala pri foto krožku in različnih projektih na ŠHVU Celje in da so me na UTŽO Žalec še za eno leto z veseljem posvojili kot mentorico foto sekcije. Z vidika fotografskih nagrad je za mano res izjemno leto. Februarja sem bila kot zmagovalka v kategoriji landscape povabljena na XPOSURE festival v Sharjah, Združeni arabski emirati. Vse skupaj – festival in Emirati – je bilo res nekaj posebnega, vsak večer sem na svoji zofi obredno posedala pred veliko panoramsko steno v xy. nadstropju ene izmed stolpnic in na ekran izlivala tekoče vtise in misli, da ja ne bi šli v pozabo. Ker so izpadli precej osebni, jih na koncu nisem prelila na svojo spletno stran, čeprav je bila to osnovna ideja. Deset dni sem dodobra izkoristila in Emirate po gosposko prekrižarila tudi s svojim lastnim vodnikom – voznikom. Samo enkrat se živi, mar ne? Ampak če se še kdaj vrnem med tiste božanske sipine, hočem jaz za volan avtomobila!
»Dan 4 – TOLE JE BOLJŠE OD POROKE« je naslov zapiska z dneva podelitve nagrad v veliki festivalski dvorani. Naključje je poskrbelo, da sem se že zjutraj vsa naivna in nevedna v dvigalu srečala s človekom, ki je bil poosebljena poezija. Opisoval mi je dekle, ki v poljih južne Moravske najde svilo. In zgodba se je ponovila zvečer na gala prireditvi. Ray Wells. Takole imam zapisano: »Kaj točno mi je povedal, ne vem več. Bilo pa je nekaj najlepšega, kar sem v življenju slišala. Bilo je kot svila, ki ovija mojo dušo. Nobena nagrada, noben dogodek, nič na tem svetu še ni bilo lepše in močnejše od teh njegovih besed, ki mi jih je podarjal.«
Za isto fotografijo sem prejela še kupček nagrad na prestižnih natečajih kot so Refocus, Prix de la photographie Paris in IPA awards. Res si nisem predstavljala, da je to sploh mogoče, ti veliki razpisi so se mi vedno zdeli precej nedosegljivi. Potem je prišla še odlična novica s Sony World Photography Awards, kjer je še ena od mojih fotografij z Južne Moravske prišla v shortlist 10 najboljših v dveh kategorijah – na open competition in na Alpha female awards. To sicer prinese nekaj pozornosti, ampak če nisi glavni zmagovalec, se lahko za dejanske nagrade obrišeš pod nosom. Kakorkoli, biti izbran med top 10 med 415,000 prispelimi fotografijami, je kot zadetek na lotu. To, da je moja fotografija v prestižnem tiskanem katalogu kot ena redkih postavljena čez dve strani, pa je neverjetnostni bonus, ki me je pustil brez besed!
Meseca decembra me je med pošto pričakala novica, da so na sveži ediciji Sony WPA za najboljšo fotko meseca decembra izbrali … mojo! Ponovno krajinsko fotografijo z Moravske. Ti nežni krajinski valovi se nekako rimajo z mojo dušo in zdi se, da nekateri kuratorji to dobro razberejo.
Precejšnje presenečenje me je pričakalo še na Huawei Xmage awards. Sodelovala sem s kar nekaj fotografijami, žirija pa je opazila najpreprostejšo. Tri marjetice na ozadju iz puhastih oblačkov so mi prinesle nagrado runner up, med izjemnimi 600,000 prejetimi fotografijami! Hvala zvezdam, da so me letos tako lepo pocartale na mednarodni fotografski sceni.
Neponovljivo! Ta del inventure je res krasen in skrbi za ravnotežje s tistimi, ki … no, so pač manj krasni. Ker življenje baje ni potica in bi bilo čisto preveč kičasto, če bi povsod šlo vse gladko, z ravno prav sladkimi orehi in čisto pravo količino rozin. Če sem iskrena, medčloveški odnosi se mi že v osnovi ne zdijo področje, ki bi preneslo inventurno oceno deset. Na globalni ravni itak niti pod razno, na osebni pa tudi ne. Razen v kakšnem obdobju, ko te obletavajo metuljčki zaljubljenosti in tako ali tako vidiš ves svet v rožcah. Pišuka no, zakaj ne moremo biti vsi non stop samo zaljubljeni, kakšen čudovit svet bi se risal! Vsi zadeti, vsi čudoviti, juhej… Realnost prinaša nešteto zgodb… ki bi lahko bile srečnejše, če … oh, koliko če-jev! In sreča, oh ta izmuzljiva baraba, ki jo vedno iščemo na napačnih krajih! Okoli sebe čutim neuslišane ljubezni, ki še mene bolijo. Pa zgodbe razočaranja, trpljenja, laži, nerazumevanja … Vsaka navidezno še tako idealna zgodba se čez nekaj časa izkaže za zlagano, vsaj v katerem izmed pomembnih sestavnih delov. Vedno bolj se počutim kot slon v trgovini s porcelanom. Okorna, olesenela, čudim se, nič ne vem, nič ne razumem. Niti potolažiti več ne znam. In karkoli rečem, je lahko uporabljeno proti meni. Ima sploh smisel karkoli govoriti?
Menda postajamo vedno bolj odtujeni. Digitalni. Kupčki navidezno nesmiselnih podatkov, s katerimi se obilno trguje. Roba. Digitalni sužnji, torej. Neizpolnjeni in vedno bolj invalidni individuumi, zvezani v mrežo, ki jo bo slej ko prej morda v celoti upravljala umetna inteligenca, UI. Ta čudoviti plod človeškega uma, ta bav-bav, ta abstraktni nekdo ali nekaj, ki mu dobrobit človeka morda ne bo glavni cilj. Saj ne, da je tvoja ali moja dobrobit pomembna dosedanjemu sistemu. UI je le ojačevalec relativnosti. V že tako relativnem svetu, kjer je nemogoče ločiti informacije od dezinformacije in realno od virtualnega, se ponuja kot odlično dodatno orodje manipulacije. Nič novega, pravzaprav. Osebki in sistemi, ki so manipulacije uporabljali že do sedaj, dobivajo še eno orodje, ali pač vsaj konkurenco.
Pred kratkim so na Valu 202 iskali besedo leta, UI je ena izmed kandidatk. Logiš, aktualna je, prinaša pozitivno in negativno vznemirjenje, tudi med fotografi. Zgodi se mi, da se med zapisovanjem tekstov zataknem za kakšno besedo. Iz ljubega miru mi nekdo iz vzporednega vesolja vrže nepojasnjen impulz, da se nad kakšno povsem običajno besedo globoko zamislim in se vprašam, od kod se je vzela. Pred kratkim se mi je zgodila ena takšna in točno to besedo dajem na piedestal za besedo leta. Ker je čudovita. Zdi se, da korenska osnova in končni pomen nimata neke povezave. Etimološki slovar jo razlaga kot skovanko iz 19. stoletja, po nemškem zgledu. Zgodila se mi je v povsem običajnem pogovoru: »Pošlji poljubno število fotografij«. In potem blisk iz vesolja. Kaj za vraga ima to opraviti s poljubom, ljuba slovenščina?
Zapiram star rokovnik, odpiram novega, jutri zjutraj morda spet odprem oči v nov dan in se zahvalim, da sem še tu. In ti si tudi še tu, kako lepo. Še en dan za izkoristiti. Živeti. Poljubno. Morda celo brez jeklenega oklepa, kdo bi vedel.
