Scroll
ANDREJA RAVNJAK PHOTOGRAPHY

Uvac in Peštarska planota 2024: KUSTURICA, WILDLIFE IN TURISTIČNI STROJ

SKOZI TELEOBJEKTIV SIGMA 60-600mm F4.5-6.3 DG OS HSM | Sports

 

zapis in foto: AndreJa Ravnak


 

 

Z ekipo Digitalne Kamere vsak mesec odrinemo na kakšen fotografski potep. Naše destinacije so razpršene po celi Evropi, od Španije do Romunije, od črne Gore do Norveške. Precej njih obiskujemo redno in so postale že naša tradicionalna stalnica; medtem ko marsikje dobro vemo, kaj nas čaka, pa so potovanja na jug in vzhod vedno rahla neznanka. Eno takšnih je naše raziskovanje po jugozahodu Srbije, blizu meje s Črno Goro. Balkan ima tukaj še prav poseben »žmoht«. Južneje potuješ, izraziteje te prevzema nenavadna nostalgija in močnejši so popotni vtisi. Jug je časovni stroj, ki te zavrti v leta ranega otroštva. Jugoslavija, neuvrščeni, od Vardara pa do Triglava, kup asociacij oživi. In ker se vedno nekoliko stopimo z lokalnim življenjem, me nekje v ozadju preplavlja razburljivi občutek, da raziskujem filmski svet Emirja Kusturice.

 

Prvo dopoldne vedno preživimo v raziskovanju čarov sarajevske Baščaršije, nenavadne mešanice kultur, religij in časovnih preskokov. Ni ga čez kavo in čaj v »Bosanski kafani kod Bega«, kjer se je čas zataknil nekje pred pol stoletja. Še taisto pohištvo, starejši domačini, časopisi, šah, cigaretni dim, glasne debate. Res dostojen uvod v jugo nostalgijo.

 

Po lokalnih cestah do Ive Andrića – sprehodimo se po znamenitem mostu čez Drino. Potem skok čez mejo. Oh, meje! Tudi tukaj še vse kot v prejšnjem tisočletju. Čakanje v komaj se premikajoči koloni, kontrola, štempelj v potni list. Čez planoto Zlatar do Naravnega rezervata Uvac in kakšen dan še križem čez Peštarsko planoto. Tod se vedno potikamo v poletnih mesecih – na nadmorskih višinah okoli 1000 m upamo, da nam bo tipično celinsko podnebje postreglo z znosnejšo poletno vročino kot v dolinah.

 

Začasni dom si najdemo v kateri od preprostih nastanitev v neposredni bližini kanjona. Pred leti se je tod govorilo le o ohranjanju narave in črnih gradnjah, zdaj pa vsakič najdemo več turističnih nastanitev v obliki majhnih lesenih hišk, ki jim nadenejo naziv »etno selo«. Skoraj neprevozni kolovozi dobivajo asfaltno prevleko in v nekoč nedostopno divjino vstopajo turistični avtobusi, napolnjeni z globalnimi firbci, željnimi drugačnosti. Pokrajina in življenje se postopno prilagajata masovnemu turizmu in, paradoksalno, zaradi tega izgubljata svojo osebnost, zaradi katere prihajamo tja. Isto zgodbo opažam povsod, kjer smo pred leti še bili vajeni izrazitega lokalnega značaja. Ves svet postaja ena sama globalna vas, prilagojena potrebam turističnih migracij in instagram kulturi. Podrejanje zaslužku na račun turizma in »razvoja« postopno pogoltne pristni lokalni karakter. Isto zgodbo opažamo v Romuniji, kjer se tudi najbolj odročne vasice spreminjajo v turistične stroje.

 

 

 

Zaenkrat podeželje še ohranja svoj karakter in vsakič imam preganjavico, da se nam ga še mudi doživeti, preden ga povozi aktualno tisočletje. Lepota brezovih gozdov in z brinovimi grmički obraslo gričevje. Neskončne planjave, odete v cvetoče travnike. Tu in tam se pase čreda konj, krav, ovac. Preproste domačije, majhne vasice. Srečamo kakšnega pastirja – peš, na konju, v golfu – a tipične pastirske skupnosti izginjajo. Katuni, preproste pastirske hiške iz lesa, trstičja in slame, so večinoma že prepuščeni propadu. Odpeljemo en off-road čez hribovski travnik, da prispemo do odročne vasice, kjer je nekoč bivala pestra pastirska skupnost. Najdemo jo prazno, a nekako še pripoveduje svojo zgodbo.

 

 

Pokrajino raziskujemo s pomočjo lokalnega vodnika. Toliko nas je že spoznal, da se mu približno sanja, kaj bi lahko bilo zanimivo gruči fotografskih firbcev. Ustavljamo se ob scenah kmečkih opravil, kot je spravilo sena. Obiščemo lokalni sejem v Sjenici. Na ulici se prodaja vse, od vijaka do zlate ribice. Za las ulovimo najlepše ovne v deželi. Zmagovalec je menda odnesel pokal zato, ker ima posebej lepo sivo obarvano svojo veliko vrečo prašnikov. Odpeljemo se na krasen ranč, za katerega pozneje spoznamo, da je v slovenski lasti. Ne moremo se načuditi razsežnosti krasnih cvetočih pašnikov. Še borov gozd je en sam pravljično zelen pašnik v senci, namenjen čredam pol-divjih konj. Zmotimo mir in tišino ob mlaki, napolnjeni z vodnimi bivoli. V galopu nas z oddaljenega pašnika pride pozdraviti čreda konj. Spoznamo potencialnega kandidata za Guinnessovo knjigo rekordov, belega žrebca, ki s svojimi 1420 kg (!) spominja na natančno izklesan primerek iz antične mitologije. Ne vem, če sem že kdaj precartala in ogovorila toliko krasnih konj. Mama, tule bi ti neskončno uživala!

 

 

Ko pogledam, kaj se je znašlo na moji spominski kartici, me prešine: životinjsko carstvo! Od krave do kokoši, od lastovke do beloglavega jastreba. Jastrebi so pravzaprav osnovni razlog, zakaj se vsako leto znova vračamo na jug. Gnezdijo v skalnih pečinah kanjona reke Uvac in so, seveda, glavna turistična atrakcija. Domačini počasi spoznavajo, kaj pomeni »wildlife« fotografski turizem, mi fotografi pa smo v enem dnevu spoznali, da jim tukaj manjka še nekaj kilometrine in izkušenj – ali pač predvsem organiziranosti. Ni se za bati, da v prihodnosti ne bodo na polno izkoristili potenciala. Molitva, znamenita razgledna točka, od koder gre panoramski pogled na lepo zvite meandre reke Uvac, skoraj vedno postreže tudi s kakšno čedno številčno jato impresivno velikih jadralcev, ki ležerno krožijo nad kanjonom in nimajo nič proti, ko firbci vanje uperjamo teleobjektive.

 

 

Saj sem vedela, da brez teleobjektiva ne morem nikamor, ampak šele ko mi je aprila sredi potepa po Transilvaniji dušo spustil moj ljubljeni Sigma 60-600, me je zadelo bridko spoznanje: brez teleobjektiva se sploh ne da živeti! Od leta 2018 me na vseh potovanjih spremlja vsestranski Sigmin 60-600mm F4.5-6.3 DG OS HSM Sports. Z 10x optičnim zoomom mi pride prav za vse – kadriranje oddaljenih motivov v pokrajini, portretiranje in ulično fotografijo, fotografije živali in športa, lovljenje detajlov, celo za arhitekturo. Čeprav vedno napolnim foto torbo tudi z drugimi objektivi, se mi večinoma zgodi, da jih prinesem nazaj domov neuporabljene. S svojimi skoraj 3 kg in impresivnim videzom je postala takorekoč moj zaščitni znak. Zato sem prav vesela, da je ponovno z mano.

 

 

Ni enostavno s to težo meriti v zrak in slediti pticam v letu – nekaj mišic in vztrajnosti pač potrebuješ. Med tem, ko od kolegov slišiš negodovanje, kadar živali pridejo preblizu za teleobjektiv, samo odzumiraš na 60mm in nadaljuješ s fotografiranjem. O ja, ima svoje posebne čare! Beloglavi jastrebi so ljudi že dovolj navajeni in včasih naredijo krog le nekaj metrov nad skupino. Res je impresivno, ko te prekrije velika senca jadralca – razpon kril zlahka doseže 2,5 m. Odlično je, če mu lahko slediš iz oddaljene globine kanjona pa vse do preleta nad tvojo glavo. Krasno doživetje!

 

 

Območje ob reki Uvac med mestoma Sjenica in Nova Varoš ima zaradi pomembnosti ohranjanja biotske raznovrstnosti status naravnega rezervata. Upam, da bodo domačini v vedno večjem navalu turizma znali ohraniti čare svoje dežele – ne le čudovite narave, temveč tudi lastno identiteto. Ko izza ovinka za volanom kamiona pridrvi kup otrok. Ko te s sosednjega brega domačin z vilami v rokah glasno kliče na domačo rakijo. Ko te z ogromne kopice sveže naloženega sena domačin nagovarja: »Malena, jel si udata?«

 

Ni Kusturica, a včasih je precej blizu. Nekje v možganih mi sam od sebe teče refren skupine Azra: »Balkane, Balkane, Balkane moj….«

 

Nazaj na vrh