Canonov program POVEZOVANJE GENERACIJ

ANDREJA RAVNAK

Mentorica projekta. Po izobrazbi in profesiji arhitektka, soavtorica projektov večinoma javnih stavb, ki jo je pred dobrim desetletjem odneslo tudi na področje fotografije in jo tam vedno bolj posrkalo. Je dobitnica številnih domačih in mednarodnih fotografskih nagrad, nosilka mojstrskega naziva pri Fotografski zvezi Slovenije in visokega naziva v mednarodni zvezi FIAP. Pogosto je vabljena v žirijo na domačih in mednarodnih fotografskih razpisih, aktivno deluje v Digitalnem Foto Klubu in Fotografski zvezi Slovenije. Že nekaj let je urednica fotografije in ustvarjalka raznovrstnih vsebin pri reviji Digitalna Kamera, sicer pa je tudi mentorica fotografskih krožkov na šolah in na univerzi za tretje življenjsko obdobje. Je kreativna duša, rada ustvarja tudi na drugih področjih in piše. Ne bi zmogla življenja brez narave; če le ima čas, pobegne med travnike, gozdove, hribe, gore. Narava jo napolni z energijo in gibanje jo sprošča. Obožuje potovanja, posebej ljube so ji naravne krajine, ki jo navdušujejo s svojo geologijo.

»Nikoli se še nisem tako na blizu srečala in navezala stikov z osebo, kot je Aleš. Renata, upokojenka, mi je pri tem veliko pomagala, saj je z njim zelo sproščeno in jasno komunicirala ter si hitro pridobila njegovo zaupanje. Opazila sem, da je bila ta komunikacija za Roya, dijaka, kar precejšen izziv. Dlje smo bili skupaj, bolj je bilo vzdušje sproščeno in tudi Aleš nam je kar sam od sebe želel pokazati čim več njemu pomembnih stvari in lokacij. Z navdušenjem se je za teh nekaj uric postavil v vlogo zvezde, ki jo fotografirajo za pomemben projekt. Zame je bilo najmočnejše doživetje obisk v Centru za varstvo in delo, kjer v različnih delavnicah dela okoli 90 oseb s posebnimi potrebami. Komuniciranje z njimi zahteva dodatne veščine, ki se jih je potrebno naučiti, izhajajo pa iz razumevanja njihovega stanja. Najbrž ima zato večina ljudi težave s sprejemanjem tovrstne drugačnosti. Vodstvo CVD nas je izredno lepo sprejelo in poleg keramične delavnice, kjer ustvarja Aleš, smo si lahko ogledali še šiviljsko delavnico, izdelovanje voščilnic, drobna ročna dela in podobno. Poklepetali smo lahko z varovanci v centru in spoznali košček njihovega vsakdana. Navdušila me je zgovorna Simona, ki me je nagovorila v keramični delavnici. Čeprav popolnoma slepa, zelo dobro spremlja dogajanje okoli sebe, izdeluje čudovite glinene izdelke in se v domačem okolju samostojno znajde pri vseh opravilih. Ob priliki se v CVD še vrnem po priložnostna uporabna darila. Prav je, da podpremo njihov trud.«

AJDA ZAGRUŠEVCEM

Dijakinja 1. letnika programa fotografski tehnik na ŠHVU Celje, 16 let. V prostem času se ukvarja s fotografiranjem in risanjem. V svoj objektiv najraje ujame naravo, živali in portrete. Rada fotografira na terenu in spoznava nove krajine in ljudi.

»Prvič, ko smo se soočili z neznanci, mi je bilo malo neprijetno, ker nisem najbolj družaben tip osebe. Vendar čez čas, ko smo se vsi skupaj spoznali, foto ekipa in Romunski sezonski delavci, je postalo bolje. Bilo je zelo zanimivo fotografirati njihov način življenja in dela v Sloveniji. Največji izziv je bil fotografirati zelo hitre in pridne delavce, ter dogajanje na več delih hkrati. Fotografije bi lahko bile malo boljše ob dobrem vremenu, vendar nas to ni ustavilo. Izvedela sem, koliko dela je z sajenjem hmelja in o njihovem življenju v Sloveniji.«

DRAGICA GROBELNIK

Približuje se svojemu šestdesetemu, živi z družino v Petrovčah. Letos je 10 let, kar se udeležuje fotografskega krožka v UNI3 Žalec. Njena delovna kariera je tekla največ v smeri oblikovanja industrijske in tekstilne smeri. Po naravi je bolj umirjenega duha, ustvarjalna, kreativna in predvsem vztrajna. Oblikovanje zamisli, opazovanje in tehten zaključek so poleg ročnih spretnosti njena osnovna vrlina. Z nastopom invalidnosti je iskala nove poti, svojo aktivnost je preusmerila v naravo in pri tem je fotografija postala nov list njenega življenja. Prevzelo jo je iskanje navdihov, sprostitev in mir, potrpežljivost na eni strani in predčasno predvidevanje, akcija na drugi strani. »Nevidne stvari postanejo videne in to je zame čar fotografije. Da bi fotografija bila tudi moja služba, to pa so sanje!«, nam zaupa.

»Pomemben je sam pristop do protagonista in odprt pogovor z njim. Vzdušje mora biti sproščeno in potem vse lažje steče. Novinar pa res ni lahko biti, to pa sem šele sedaj uvidela! Potrebno je previdno in izbrano postavljati vprašanja. In narediti dobro spontano fotografijo je res loto, da ti uspe z nekaj posnetki!«

EVA SIMONČIČ

Dijakinja 1. letnika programa fotografski tehnik na ŠHVU Celje, 16 let. V prostem času se veliko ukvarja s športom. Živi na vasi in veliko pomaga pri domačih opravilih. Rada fotografira, z veseljem pa se udeležuje raznovrstnih taborniških aktivnosti in tekmovanj.
»Fotografija oz. fotografiranje mi pomeni veliko. Z njo lahko ustvarim več kot pa lahko ubesedim ali narišem. Še posebej so mi zanimive fotografije, ki so v temnejših oz. črno-belih tonih – te mi vzbudijo največ, tudi sicer mešanih čustev. Ne samo v šoli, fotografiram tudi pri tabornikih in doma. Grem v naravo, v gozd, na krajši sprehod in s sabo vzamem fotoaparat, saj nikoli ne veš kaj lahko ujameš na sliko, nenazadnje se iste scene nikoli ne ponovijo. Fotografirala sem že kot mala z nekim zelo majhnim fotoaparatom, ki smo ga imeli doma; ampak takrat nisem prav nič resno jemala to, bilo mi je samo zanimivo in v veselje. V devetem razredu pa sem začela malo bolj fotografirati s telefonom. Letošnje šolsko leto pa se s tem že zares ukvarjam, imam svoj fotoaparat.«

»Fotografiranje neznancev mi je bilo zelo zanimivo, ampak sem imela pomisleke, saj se še nikoli nisem podala na takšno nalogo. Ko smo prišli, približno prvih 20 minut, mi je bilo nekako nelagodno, saj nisem vedela kako in kaj, ampak potem sem se hitro privadila in začela pri tem delu zelo uživati.  Fotografiranje na terenu se mi zdi fantastično! Veliko bolj všeč mi je na terenu kot pa v studiu, saj nisi omejen in si zunaj, skratka boljše, sproščeno, svež zrak. Izziv, ki ga nisem uspela narediti, je kakšen portret od blizu, saj nisem mislila da je primerno.«

FRANKA VUČINA

Ima 15 let in obiskuje 1. letnik smer fotografski tehnik na Srednji šoli za hortikulturo in vizualne Umetnosti Celje. Rada fotografira in to počne že od mladih let, saj se s tem ukvarja tudi njen oče, ki jo je že pred vstopom v fotografsko šolo marsičesa naučil.

»Canon senior-junior projekt se mi zdi zelo zanimiva ideja in menim, da sem se iz tega kar dosti naučila. Delo je bilo precej zabavno saj so vsi rade volje sodelovali in smo se imeli super. Nisem se počutila, kot da sem v sobi polni neznancev, ampak je bila prav prijetna družba. Fotografiranje na terenu je bila zame precej nova stvar in se mi je zdelo super, res sem se počutila kot pravi fotograf. Sicer me je na začetku malo skrbelo, kako bomo to izpeljali in kako se bom pogovarjala oziroma ujela z neznanci, a je bila na koncu prijetna izkušnja.«

IGOR ROSINA

Mentor projekta. Fotograf z dušo in srcem, fotografija ga je popolnoma prevzela, odkar je v mladih letih zaradi poškodbe za sabo pustil športno kariero. Po izobrazbi diplomirani fotograf, se je v svoji karieri preizkušal na številnih fotografskih področjih in raznolikih poslovnih poteh. Posebne izzive mu je predstavljala reportažna fotografija na vojnem območju Sarajeva, sicer pa je izkušen studijski fotograf ter neustavljiv organizator potepov širom Evrope, namenjenih specifično fotografom. Je lastnik in glavni urednik revije Digitalna Kamera, predsednik Digitalnega Foto Kluba, učitelj strokovnih predmetov programa fotografski tehnik na Šoli za hortikulturo in vizualne umetnosti, predavatelj, organizator fotografskih delavnic in odličen poznavalec fotografske tehnike.

IRMA KRAJNC

Upokojenka, ljubiteljica narave in potovanj. Lepe trenutke želi ohraniti tudi na papirju, zato se ukvarja s fotografijo, ki to omogoča. Je ljubiteljska fotografinja in fotografira s telefonom. Pravi, da je za kvalitetno fotografijo v njeni družini je odgovoren njen mož Karli. Letos je prvič obiskovala tudi tečaj fotografije na UTŽO Žalec.

»Moja izkušnja na tem projektu je bila kar težka, saj sem imela zelo zahtevno temo. Težko se je približati ljudem, ki jih je družba odrinila na rob, v tako kratkem času. Pa še fotoaparat Canon sem uporabljala prvič.«

KARLI KRAJNC

Že 11 let upokojenec, star 70 let, po izobrazbi inženir metalurgije. Fotografirati je začel že leta 1974 kot član LT Emo, kjer je opravil B izpit iz fotografije – razvijanje filmov in slik v ČB tehniki. Ker je imel z fotografiranjem in razvijanjem veliko veselje, si je doma uredil svojo temnico. Velik preobrat mu je prinesla barvna fotografija in za njo še digitalni fotoaparati. Pred kakšnimi 20 leti se je včlanil v Fotografski krožek na UTŽO Žalec, kjer se je seznanil s programi za obdelavo slik in ti so mu dali nov navdih pri ustvarjanju. Fotografija mu predstavlja užitek in izziv, posebno na daljših potovanjih kjer poskuša ujeti lepoto dežele in utrip ljudi.

»Pri Projektu Canon moram priznati da sem imel kar nekaj problemov. Tema »drugačnosti« mi nikakor ne leži. Težave soljudi se me preveč dotaknejo, pa tudi brskanje po njihovem življenju mi je neprijetno. Osebno veliko raje slikam vesele dogodke in srečne ljudi.«

LANA URŠIČ

Dijakinja 1. letnika programa fotografski tehnik na ŠHVU Celje, 16 let. Živi na podeželju sredi neokrnjene narave. S fotografiranjem se ukvarja že tri leta. Fotografija ji pomeni veliko – to delo ji je najbolj zanimivo in jo zelo navdušuje.

»Fotografiranje osebe, ki je ne poznam, je bilo zelo zanimivo. Pogovor in portretiranje je bila neka nova izkušnja in v njej sem uživala. Morali smo na teren, spoznati novo okolico, nove ljudi okoli nas. Na začetku me je bilo malo strah, kako bo to vse skupaj potekalo, a na koncu je bilo vse tekoče in umirjeno. Iz tega projekta sem se naučila, da me ne sme bit strah kako bo potekalo takšno delo, ampak da je bolje iti delat sproščeno in da je vse spontano, saj takšne fotografije so najboljše.«

MARJAN POTOČNIK

Je 71-letni upokojenec, vedno nasmejan, dobrovoljen in pripravljen na nove izzive. Fotografija je eden njegovih hobijev, zanjo se je navdušil že v rosnih letih. Rad se ukvarja s svojim sadovnjakom in z okrasnimi rastlinami. Še vedno je športno aktiven, pogosto gre na krajše teke in kolesari. Rad nabira gobe, hodi po slovenskih gorah in hribih, njegova posebna ljubezen pa so živali. V zadnjem času ga vedno spremlja kuža Ogi.

»Tega projekta sem se lotil malo za šalo in malo zares. Ker smo delali v skupini, je bilo vse skupaj malo lažje. Gospod Peter Planinšek, naš portretiranec, je odlično sodeloval. Začeli smo malo negotovo, potem pa je postalo zanimivo, kar sam nas je vodil in imel zanimive ideje za fotografije. Kljub njegovi invalidnosti smo ga komaj dohajali. Seveda pa dobre volje in smeha pri vsem tem ni manjkalo.«

MILAN KARLIN

Upokojenec, ki je na tem svetu že preko 80 let. Fotografiranje ga je pritegnilo že v rosnih mladih letih, ko je bilo še vse v črno-beli tehniki. Bil je član Ljudske tehnike Ljubljana, kjer je lahko razvijal filme in izdeloval slike. S fotografijo je sprva dokumentiral družinsko življenje in prijateljska druženja, kasneje pa ga je zasvojila popotna fotografija. Na popotovanjih po svetu je beležil vse, najraje pa arhitekturo, svoje spomine, zanimive dogodke. Za digitalni aparat se je odločil v prvi vrsti zato, da mu ni bilo potrebno s sabo nositi vrečke filmov različnih občutljivosti in da je bil v vsaki situaciji takoj pripravljen fotografirati. »Odločil sem se za Canon aparat in ni mi žal. Aparat je pri nastavitvah »enostaven«, nekompliciran in priročen.«

»Z mlado fotografsko kolegico sva morala reportažno posneti družabni, hobi čas starejših. Spoznala sva starejši par, ki na terenu igra spletno igrico. Igralca sta bila navdušena in sta nama prikazala način igranja in smisel igre. S Franko sva, vsak zase s svojimi foto-pogledi, iskala najbolj značilne trenutke pri igri. Če pogledam nazaj na zastavljen projekt, mislim, da bi se dalo reportažo tudi izboljšati s tem, da bi se predhodno bolj pripravila z določenim scenarijem. Igra je namreč dosti miselna ter ne daje veliko fotografsko-reporterske pestrosti, na kar pa nisva bila pripravljena. Upam, da je nama vseeno uspelo prikazati značilne trenutke in se osredotočiti tudi na to, kako je par skozi igro povezan.«

NACE VRBEK

Dijak 1. letnika programa fotografski tehnik na ŠHVU Celje. Pri svojih 16. letih že trdno odločen, kam bo peljala njegova fotografska kariera in v to tudi aktivno usmerjen. Iznajdljiv in samoiniciativen, poln idej, ustvarjalen in natančen. Na projektu je prevzel področje videa, ki se mu izjemno rad posveča.

»Delo na projektu je bilo zelo zanimivo ter poučno iz drugega vidika, saj smo lahko videli podrobneje življenja nekaterih ljudi, v katera se sicer verjetno ne bi poglabljali. Vsaj na prvi pogled niso zanimiva. In niso privlačna. Sodeloval sem v projektnih skupinah z brezdomci ter z odvisniki. V obeh primerih mi je bilo sodelovanje zelo zanimivo, sam se zagotovo ne bi spustil v pogovore z njimi, saj so njihova življenja zelo nenavadna. Vendar ko enkrat pogledaš na njihova življenja z druge plati in slišiš njihove zgodbe, hitro menjaš svoje mnenje ter se znebiš raznih predsodkov, o teh ljudeh dobiš novo sliko.«

NIKA ROZMAN

Dijakinja 1. letnika programa fotografski tehnik na ŠHVU Celje, stara 15 let. Prosti čas preživlja z njeno psičko Ajvo, dvakrat tedensko pa tudi s konji. Fotografija ji je bila že od nekdaj blizu. Sprva je fotografirala s telefonom, ob vpisu na srednjo šolo pa je dobila svoj prvi zrcalnorefleksni fotoaparat.

»Zelo mi je všeč, da sem dobila možnost sodelovati v tem projektu. Bila je super priložnost za nove izkušnje, še posebej spoznavati kako določeni ljudje živijo. Dobila sem možnost izvedeti oz. videti na kakšen način Peter Planinšek fotografira in dela na računalniku, čeprav ne more uporabljati ne nog ne rok. Zanimivo mi je tudi bilo, da se je pri fotografiranju pridružil tudi moj mlajši bratec in da smo delali skupaj z Marjanom.«

PATRIK ROZMAN

Ima 11 let in obiskuje peti razred Osnovne šole Griže. Med prostim časom se najraje ukvarja s športi kot so nogomet, košarka in badminton. Pravi, da mu fotografija ni tako zelo blizu kot njegovi starejši sestri Niki, a se z njo vseeno kdaj loti tega. Všeč mu je tudi, ko lahko pozira za njene fotografije.

»Bilo mi je zanimivo spoznavati kako ljudje ne obupajo. Tudi če imajo samo še svojo glavo, se ne ustavijo, ker jim nič ne more podreti cilja. Fantastično mi je bilo, kako ste me vsi sprejeli in me naučili fotografirati iz različnih kotov. Tudi seveda všeč mi je bilo kako moraš ti nekam oditi, da narediš foto reportažo, prav tako kot da si povabljen na zabavo.«

RENATA HÖNIGMANN

Pravi, da je srečna upokojenka, ki bo na svojih ramenih kmalu nosila sedem križev. Z leti se ne obremenjuje in zato dela vse, kar jo veseli in kar zmore. Veliko časa preživi v naravi, rada hodi v hribe, obožuje cvetje in živali, še posebej rada se poda na potovanja. Najraje je v družbi svojih vnukov. Fotoaparat je njen dobri prijatelj, ki jo spremlja povsod. »Lahko bi rekla, da je postal pomemben del mojega življenja,« poudari.

»Canonov medgeneracijski projekt fotografiranja drugačnosti me je navdušil in tudi sodelovanje z mladim Royem je bila ena izmed novih in zanimivih izkušenj zame, saj česa podobnega do danes še nisem počela, zato mi je predstavljala naloga prav poseben izziv, ki sem ga s svojim »Canončkom« EOS R6 z veseljem sprejela. Fotografiranje Aleševega vsakdana je bila izjemno zanimiva in navdihujoča izkušnja. Aleš je bil zelo sproščen, prisotnost kamere ga sploh ni motila in je užival v fotografiranju. Ta izziv je bil zame res nekaj čisto novega in neprecenljivega. Čeprav me je bilo izziva sprva kar malce strah, saj v takšni vlogi še nisem »nastopila«, se je kasneje izkazalo, da je bil moj strah odveč. Nastalo je nekaj prav lepih slik, še posebej pa mi je bilo lepo medgeneracijsko sodelovanje z generacijo bodočih fotografov.«

ROY LAH

Dijak 1. letnika programa fotografski tehnik na ŠHVU Celje, star 17 let. Zelo uspešno se ukvarja s tekmovalnim lokostrelstvom, v prostem času pa se rad posveti tudi kakšnemu glasbenemu instrumentu, recimo bobnom. S fotografijo se je začel ukvarjati, ko je razmišljal o izbiri srednje šole. Od takrat jo je pošteno vzljubil in se z navdušenjem uči novih veščin. »Lepo je videti svoje in druge fotografije in vedno znova se lahko še dodatno kaj naučimo,« razmišlja.

»V tem projektu sem spoznal veliko novega, vrednega tudi zame. V paru je bilo zelo zanimivo delati, ker sem s tem doživel pomembnost in vrednost dela v dvoje. Največji izziv pri delu na temo Downov sindrom mi je bilo to, da sem imel opravka s človekom, ki je bil zelo resen in se je nasmejal bolj redko. Življenje eno samo veselje če ga le vzamemo iz tega zornega kota, moramo se pa zavedati in biti hvaležni, kako lepo je imeti to kar imamo. Izdelava fotoreportaže mi je zelo zanimiva, namreč spoznavaš nove ljudi se družiš z drugačnimi ljudmi, ki jih začneš spoštovati in spoznavati na drugačen način, kako drugače oni vidijo in kako drugače živijo. Izziv je bil najti motiv dovolj zanimiv za gledalce, da jim s fotografijo poskušamo povedati, da ti ljudje niso nič drugačni kakor mi. Vem, da se fotografije  skoraj vedno lahko še malo popravijo, pri tem projektu sem pa ugotovil, da moramo včasih uporabiti to, kar smo pač posneli na terenu.«

RUDI KRAJNC

Upokojenec, star 78 let. Poskuša živeti čim bolj zanimivo, 2-3 krat na leto si privošči potovanje, izbira predvsem zanimive foto lokacije. Fotografiranje je njegov ljub hobi, ki ga istočasno spodbuja, da se giba v naravi. V primernem vremenu vsak dan kolesari na razdalje do 40 km. Pogosto se srečuje z otrokoma in vnuki. Obdeluje majhen vrtiček, »bolj za razgibavanje kot za pridelek, je pa domače in veš kaj ješ,« pravi.

»Praviloma nimam težav pri navezovanju stikov z neznanci, čeprav portreti niso moja veja fotografiranja. Naši tokratni portretiranci so zelo lepo sodelovali, sicer pa ljudje v svetu večinoma nimajo težav s poziranjem, če jim prijazno pristopiš. Izdelava reportaže se mi je zdela zanimiv izziv, saj je bilo potrebno vnaprej razmisliti o cilju. Če bi delali projekt dlje časa in se z delavci bolj spoznali, bi lahko nastale bolj spontane fotografije in odlične zgodbe.«

SILVO RAMŠAK

Šteje 66 let. Lani se je upokojil, po poklicu je sicer kemijski tehnik in je skoraj polovico delovne dobe delal na področju elektrokemije, najprej 10 let v Cinkarni v razvojnem oddelku grafike na področju tiskarskih plošč, kasneje pa v drugih firmah v galvani in eloksirnici, kjer se s podobnimi postopki dosega površinsko zaščito kovin pred rjavenjem. Drugi del kariere je delal predvsem kot laborant za betone, skrbel za odvzem vzorcev in kvaliteto vgrajenih betonov v laboratoriju in na terenu na različnih projektih. Od 1975. leta je član jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda, kjer raziskujejo naravne jame v širši okolici Savinjske doline. Udeležil se je njihovih odprav v jame v Ekvadorju, Kolumbiji in Kreti, ter nekaterih odprav v BiH in na Hrvaškem. Bil je večkratni predsednik kluba, vodnik v Snežni jami, več let podpredsednik Jamarske zveze Slovenije, predsednik komisije za priznanja pri JZS, podpredsednik GIZ Turistične jame, pobudnik in vodja Transverzale turističnih jam,… V prostem času hodi v gore in občasno igra nogomet. Fotografira že od srednješolskih let, ko je od očeta dobil fotoaparat Fed 2. Od takrat v naravo praktično ne gre brez aparata. Vedno poskuša narediti boljši posnetek od predhodnega. Glede motivov ni izbirčen, bistvo je, da se ob tem sprosti.

»Ideja in tema projekta se mi zdita odlični, vendar če bi se še enkrat prijavil na takšen projekt, bi želel, da bi trajal dlje časa in bil bolj poglobljen, da bi se lahko sodelujoči bolje spoznali. Ker sem veliko let delal kot vodnik v Snežni jami in sem vajen dela z ljudmi, s soočanjem z neznanci in portretiranjem pri projektu nisem imel težav. Bilo je drugače, saj smo bili vnaprej dogovorjeni. Sam raje ne fotografiram oseb, če ocenim, da to ne bi bilo po volji fotografiranega. Do sedaj mi je bilo žal morda le za dva ali tri posnetke, ki jih zaradi tega nisem naredil. Izdelava fotoreportaže mi ni tuja, saj sem do sedaj že imel dosti prakse s fotografiranjem prireditev, porok, birm in pogrebov. Zaradi tega tudi vem, kako se je potrebno pripraviti in kako pristopiti k fotografiranju. Največji izziv pri tem projektu mi je bilo predstaviti integracijo temnopoltih deklet v naše okolje – bolj smo lahko ujeli vključenost v družinsko okolje in zdelo se mi je, da dekleti nista bili enako sproščeni ob fotografiranju.«

TIA BREZOVNIK

Stara je 16 let in obiskuje 1. letnik smeri fotografski tehnik na ŠHVU Celje. Tudi v prostem času se najraje ukvarja s fotografijo. Fotografira rada že od malega, lansko leto pa si je kupila svoj prvi fotoaparat in od takrat svoj hobi jemlje bolj resno, pravi da »profesionalno«. 

»Zelo rada spoznavam nove ljudi in zato sem se temnopolti deklici tudi zelo veselila spoznati. Sta zelo prijazni, prijetni in dobri za pogovore. Takoj smo se ujeli. Največji izziv pri fotografiranju na terenu mi je bila svetloba, saj smo slikali zunaj na soncu in ker sta obe temnejše polti, se na nekaterih fotografijah slabše vidijo njune emocije. Naučila sem se da ne smemo sodit ljudi po njihovem izgledu ampak po njihovi notranjosti.«

TJAŠA VREČAR

Dijakinja 1. letnika programa fotografski tehnik na ŠHVU Celje, 15 let. Za to šolo se je odločila, ker jo je že v osnovni šoli fotografija zelo zanimala in je v tem času tudi dobila svoj prvi fotoaparat, začela pošiljati na foto natečaje ter pridobivala znanje in izkušnje. Tudi sama uporablja Canon opremo.

»Soočanje z neznanci je za mene lahko kar težko in stresno, vendar sem se ob našem srečanju lahko sprostila, saj sta bili punci zelo prijazni in nasmejani. Fotografirati ju je bilo zanimivo, saj sta delovali sproščeni kljub temu, da sta imeli pred seboj več objektivov. Zato je bilo tudi moje delo lažje, saj je vse potekalo samo od sebe. Potrdila sem svoje mnenje: drugačni od zunaj – enaki znotraj. Kljub drugačnosti sta se punci zelo dobro vklopili v naše okolje. Zdi se mi, da te lahko fotografiranje na terenu bolj  sprošča kot pa dolgotrajno delo v studiu. Poseben foto izziv je bil ujeti na sliko bistvo drugačnosti.«

URŠA KRIŽNIK

Dijakinja 1. letnika programa fotografski tehnik na ŠHVU Celje, 16 let. Fotografirati je začela pred tremi leti. Fotografija ji pomeni veliko, saj je to delo zelo zanimivo in jo veseli.