Scroll
ANDREJA RAVNJAK PHOTOGRAPHY

JAZ, ZEMLJA

JAZ, ZEMLJA

Za nami je prijeten večer v galeriji Železarskega muzeja Štore na Teharjah – ne boste verjeli, družili smo se v živo in ne preko spleta! Najlepša hvala vsem, ki ste si vzeli čas in večer preživeli ob odprtju moje dvanajste samostojne fotografske razstave z naslovom JAZ, ZEMLJA. Z vsemi čuti smo se predajali lepotam agrarnih krajin Provanse, Toskane in Moravske, kjer sem nekaj zadnjih let jemala motive za tokrat razstavljenih 31 fotografij formata 60×40 cm.

HVALA VSEM!

 

Hvala vsem, ki ste večer delili z mano, še posebna zahvala pa vsem, ki ste kakorkoli pomagali zakriviti ta čudoviti dogodek;

Hvala Slavici Glavan, direktorici izobraževalnega centra Štore, za povabilo k razstavljanju in odlično dolgoletno sodelovanje.

Posebna zahvala IGORJU: ogromno energije in časa je vložil v ta projekt, poskrbel za fine art natise fotografij in sodelovanje s Canon Slovenija, bil ves čas na razpolago in ker je perfekcionist za razvajanje brbončic s tekočimi zadevami, smo se lahko razvajali tudi z odličnimi vini in pivom;

Iz pivovarne Clef je prispelo prav posebno pivo »Adijo pamet«, sicer namenjeno legendarnemu bendu lačni Franz, vinarstvo Jože Mlinarič iz Polenšaka pa je prispevalo odlično aromatično vino Lükar in rumeni muškat.

V svojem nagovoru je Igor na kratko strnil, kdo sem in kako funkcioniram kot fotografinja. Prav zanimivo je poslušati, kako kdo drug razmišlja o tebi!

Kdo ve, kakšna bi bila moja fotografska pot brez Marka Rebova in še posebej sem bila vesela, da se je oglasil na odprtje razstave. Davnega 2008 sem se pridružila Društvu Fotografov Svit in Marko je tisti, ki je v veliki meri krivec za kup znanja, ki se me je prijelo na društvenih srečanjih, predvsem pa sem v društvu kar nekako padla v pošiljanje fotografij na razpise in hitro so začele leteti prve fotografske nagrade. Kar na začetku, leta 2009 ena mojih najljubših – na domačem, Celjskem mednarodnem salonu fotografije, kjer sem prejela zlato medaljo in zlat prstan Zlatarne Celje za fotografijo, narejeno z domačega balkona.

In ko smo že pri tej fotografiji, ki sem jo takrat poimenovala »Bitter sweet symphony«: tudi Marko se je zelo dobro spomni, takoj po žiriranju me je bil poklical in mi namignil, da še nikoli ni videl tako koherentne odločitve žirije, ki je fotografiji prisodila tri desetice. Ta fotografija je tudi praktičen dokaz, da za dobro podobo ni potrebno okoli sveta – le videti je potrebno. Stolčke sem posnela z domačega balkona na spodnjo teraso in ti isti stolčki so na tokratni razstavi del instalacije. Hvala torej moji teti Zinki, da lahko že več kot desetletje fotografsko zlorabljam njene romantične kovinske stolčke! To je ta fotografija, ki je na marsikaterem natečaju žirantom padla v oko (lahko pokukate v moj seznam nagrad) : 

Zahvala gre seveda tudi moji dragi mami – brez nje že v osnovi ne bi bilo nič od tega in ostala je kar nekoliko brez besed, ko sem jo poklicala na oder, da ji podarim cvet v zahvalo.

Za tisto, kar je sestavni del tokratne razstave in sem skladno z umetniškim izrazoslovjem poimenovala »instalacija«, je kriv tiskarski čarovnik, ki zna fotografije prenesti na blago: Stanislav Kajtna, oz. po partizansko Čači iz podjetja Kolorado, je poskrbel za odlične natise mojih izbranih fotografij na posteljnino in na okrasne blazine. Vse to bo na ogled do konca razstave in če bi kdo želel takšno posteljnino ali blazine, so tudi na voljo za nakup. Če je komu ideja všeč in že kar vidi, kako bi te tekstilije polepšale njegovo spalnico ali kavč, naj me kontaktira za podrobnejše informacije.

potiskane okrasne blazine, različne fotografije
potiskana posteljnina, tema: Toskana

Ob dobri pijači prija okusen prigrizek in ta je prišel izpod pridnih rok Andreje s kmetije Izgoršek. Njeni ročno izdelani leseni pladnji so se precej hitro praznili, saj smo vsi z slastjo posegali po sadnem kruhu. Naj pripomnim, da zna speči in pripraviti še marsikaj slastnega.

Moja prva glasbena asociacija ob Francoski krajini je francoski šanson in poznam človeka, ki ga s strastjo izvabi iz svoje harmonike. Miha Plevčak nas je odsanjal v »življenje v rožcah«, »jesensko listje« in »pesem o ljubezni«. Z veseljem bi ga poslušali kar ves večer.

Še ena zahvala: dragemu prijatelju, ki je bil ta večer med vsemi prisotnimi fotografi edini na fotografski dolžnosti – Aleksej, hvala za beleženje večera s sliko in videom. Aleksej Cegner je avtor vseh fotografij v spodnji galeriji.

 

ZAKAJ SEM IZBRALA KRAJINE

 

Večino svojega obstoja sem preživela na deželi in čeprav trenutno spadam med mestno prebivalstvo, sem po duši še vedno podeželanka. Sredi gozdov, travnikov in polj se počutim domače, v pokrajini vidim lepoto in iz nje jemljem navdih. V Moravsko, Toskano in Provanso se redno vračam – foto potepi z Digitalno Kamero me vsakič znova navdušujejo in kadar se potepamo po pokrajini, v njej iščemo zanimive svetlobne slikarije in estetske momente, sem jaz jaz. Vsakič znova me pritegnejo iste scene – ne boste verjeli, nikoli niso enake! Vsakič so drugačni svetlobni pogoji in pokrajina je odeta v kakšne drugačne barve, vzdušja se spreminjajo. V teh dobrih pet letih, odkar sem stalni del ekipe Digitalne Kamere, se je nabralo že precej zanimivih krajinskih fotografij in tokrat sem strnila v opus tiste, ki so nastale v agrarni pokrajini, na poljih. Všeč so mi gola, geometrijsko počesana polja v nešteto odtenkih zemlje, ki se romantično krivijo v krajinske vijuge. Čeprav na nek način kruto izkoriščamo mati zemljo, je v teh krajinah neka čudovita, navdihujoča estetika.

Takole smo se imeli (foto Aleksej Cegner):

 

O RAZSTAVI

 

Velik del kmetijskih površin predstavljajo polja obdelovalne zemlje. Tvorijo svojevrstne agrarne vedute, ki dajejo pečat celotnim pokrajinam. Pod obdelovalnimi stroji včasih nastajajo izjemne geometrije in vzorci, ki videz naravne krajine tako predrugačijo, da se scene zdijo že skoraj nerealne. Te nadrealistične zaplate zemeljskih vzorcev in tekstur so pravcat estetski fenomen. Lepota gole, s stroji počesane zemlje, valovita žitna polja, neskončne linije sivkinih polj, nenaraven geometrijski red v sicer mehko zaobljeni pokrajini, nešteto odtenkov zemlje, krivine v meglicah, teksture v odtenkih zlate svetlobe – vse to je svojevrstna poezija za občutljiv estetski čut.

Avtorica vabim k razvajanju čutov v mehko valovite agrarne krajine Toskane, Moravske in Provanse. Krajinski izseki, ki jih tenkočutno jemlje iz širše scene in uokvirja v kompozicije, govorijo vsak svojo zgodbo o odnosu med človekom in zemljo.

»Rodovitna zemlja je temelj življenja. Vse, kar počnemo zemlji, počnemo sebi.«

Pred kratkim smo obiskali umetniški bienale v Benetkah. Ob vseh zanimivih razstaviščih številnih držav me je najbolj pritegnil beneški paviljon. Bela soba, bela postelja, bela posteljnina, dekle na robu postelje, odeto v belo rjuho, pod njenimi bosimi stopali sledi zemlje. V naslednji sobi identična scena, namesto dekleta le kupček zemlje. Zadnja soba, buhteče zelena veja. Sporočilo, ki se me je dotaknilo in ki se tako zelo lepo ujame z razmišljanjem o zemlji na moji razstavi:

»Vse se spreminja, nič ne umre, vse se pretaka in tudi vsaka fotografija je del tega gibanja«. Zemlja je le en stadij v neskončnem toku sprememb.

 

OGLED RAZSTAVE

 

Razstava bo odprta do 10. decembra 2022, od ponedeljka do petka od 10. do 13. ure, ob sredah do 17. ure. Zunaj odpiralnega časa je ogled možen po predhodni najavi na tel.št.: 03 425 88 06 ali e-naslov ic.store@siol.net. Do takrat bom izvedla še dve ali tri skupna druženja na razstavi;

Prvo vodenje bo v četrtek, 24. novembra ob 17h.

PROJEKT SO OMOGOČILI

Nazaj na vrh