No, pravzaprav sneg v mestu, danes zares prvič, odkar sem tukaj doma – ampak s tem naslovom najbrž ne bi zbudila posebne pozornosti. Nekaj malega sem pa že po ovinkih absorbirala tudi o marketingu in spletnih objavah. Glede na to, da ima večji del Slovencev še vedno fobijo pred kakršno koli lastno omembo na internetu, radi pa pofirbcajo o vseh ostalih, bi bilo morda res nesmiselno, da v tem okolju spišem kaj na naslovno temo. Potem bi vsi s prstom kazali za mano. Dober marketing na prvo žogo sicer ( v tem okolju in časovnem okviru je tako ali tako vse dober marketing, samo da je), a nepotreben. Najbrž na ta račun ne bo nihče naročil projekta za gradnjo ali opremo objekta pri meni ali kupil moje fotografije. Še z avtobusom se ne bo peljal na ta račun. Le po slovenceljsko se bo hihital za mojim hrbtom, govoril eno in razmišljal drugo. Pustimo torej intimo a la Sarah J.P. in E.L. James tam, kjer ji je mesto – v intimi. Ampak sneg je pa res prvi!
.
In ko takole slonim na okenski polici nad relativno mirno blokovsko ulico – kričeča otročad neizmerno uživa v igri na sveži beli preprogi, moški se družijo ob lopatah, ženske pa najbrž tako kot jaz, srebajo kavico in slonijo ob oknu – si ne morem kaj, da ne bi pomislila, kakšna tišina in meditativna odsotnost vsega zdaj preveva pobeljeno naravo tam na deželi, kjer sem preživela večji del svojega obstoja. Prav nezemeljsko je, ko sveža bela puhasta prevleka amortizira vase vsakdanje informacije in vsak droben nemir – ni zvoka, barv, detajlov, vonjav, ničesar ni, razen bele amorfne prostranosti, ki se prelije v dušo in začasno naseli vate nekakšen kozmični mir. Danes sem v mestu kljub nekoliko prikrojenemu mestnemu direndaju pravzaprav spet začutila kanček tega vzdušja in tudi dejstvo, da mi v nedeljo ni potrebno na cesto, je pripomoglo k prav simpatično umirjenemu dnevu. Kdo pravi, da je na deželi bolje kot v mestu? Kdo pravi, da je v mestu bolje kot na deželi? Najboljše je tam, kjer imaš svoj dom. V prvi vrsti v lastni glavi, takoj zatem pa tam, kjer se počutiš dobro. In jaz se počutim dobro, kjer sem svobodna. In tukaj se počutim dobro, zares dobro.
.
Ljudje me namreč začudeno sprašujejo, zakaj sem se iz skoraj neokrnjene narave preselila v mesto in takoj zatem kar nekako z grozo v očeh, kako se mi je uspelo navaditi na blokovsko življenje. Nekako tako, kot da sem rahlo neprištevna padla kje iz okolice Betelgeze. Resda nisem lastnica neskončnega travnika okoli nepremičnine, mi ga pa zato ni potrebno kositi, čeprav bi se na njem lahko bohotilo polje pšenice ali pasle ovce. Resda nisem lastnica bližnjega gozda, a se lahko poljubno odločim, po kateri gozdni stezi se bom odpravila na sprehod. Resda imam okoli sebe cele kupe zidov, ki celo v večini niso moji, vendar to še ne pomeni, da sem nepredušno in dokončno zaprta mednje. Resda nimam opravkov okoli hiše in na vrtu, imam pa zato čas, da v mestu, polnem možnosti, počnem kaj drugega, kar me veseli in to na dosegu roke in nepredstavljivo – celo peš! Resda ne stopim skoz vrata direkt v lastni sadovnjak, imam pa za vogalom prvo trgovino, kjer prodajajo sveže slovensko sadje. Resda nimam kučice u cviječu, imam pa prekrasen razgled daleč proti Alpam in absolutno krasne sončne zahode. Resda sem obkrožena s stotinami ljudi, vendar to pozitivno presega odtujenost, v kateri so me vzgojili na deželi. Resda mi včasih zgornji sosedje topotajo nad glavo, me pa tudi grejejo od zgoraj.
.
Oh, a sem omenila gretje? Še pomnite tovariši, tiste velike, najmanj dvoetažne hiše, ki jih je gradila generacija naših staršev vsevprek po deželi? No, v kolikor niste po 30 letih v toplotno sanacijo vložili pol toliko kot v kakšno novogradnjo, toplota iz teh graščin pozimi kar puhti, stene pa še vedno sevajo grozljivi zimski hlad. No, med takšnimi plesnivimi stenami sem rasla v to, kar sem. Pri svojih skorajšnjih štirih desetletjih dejansko doživljam prvo zimo, ko me ne zebe do kosti, ko mi ni treba spati v termo pižami in debelem kopalnem plašču pod tremi plastmi kovtrov, ko se mi zvečer ni potrebno nafilati s celo čokolado, da lahko energijsko preživim do naslednjega dne, ko pozimi ne potrebujem dodatnih treh kilogramov maščobe povsod okoli kosti, da zjutraj ne zmrznem zgolj ob misli, da je potrebno izpod odeje… Načeloma je osnovno toplotno ugodje sestavni del zahodne civilizacije, ampak zame to zimo prvič v življenju zares prava, prvinska ekstaza udobja. Mogoče pa zato – kot seks v mestu.