Letošnja jesen me je obarvala s Kozjanskim. Že nekaj let zaporedoma se z veseljem udeležim fotografskega brkljanja po Kozjanskem parku, pa tudi sine ima delček svojih korenin tam, zato sva bila tokrat aktivna kar oba. Pred štirimi leti mi je fotografija jabolk na oknu stare hiše v Koprivnici prinesla prvo mesto na fotografskem ex temporu Kozjansko jabolko, konec tega septembra pa je kot del nagrade sledila še otvoritev samostojne fotografske razstave na gradu Podsreda. Prijetno so me presenetili mali simpatični ambienti, ki jih je ta grad prav poln – od klasičnih grajskih soban, kjer so razstavljena dela Franceta Slane, do nizko obokanih sobic z razstavljenimi modernimi abstrakcijami, pa grajska ječa, z visokimi stenami obkrožen atrij, grajska kuhinja s kuriščem v funkciji, sine je preizkusil še vse klavirje v objektu, podstrešje pa je kot eden izmed razstavnih prostorov namenjeno fotografijam. Glede na to, da fotografije prosto visijo v prostoru med dvema stekloma brez paspartuja, opazovalcu kar nekako pridejo naproti. Nadvse simpatičen koncept razstavišča med lesenim tramovjem podstrešja, toplina organizatorjev in obiskovalcev, pa tisti prasketajoč ogenj v kuhinji in vonj po lesu… gotovo moja najljubša otvoritev razstave. Enakega mnenja je moj osemletni trobentač, ki si je na otvoritvi z igranjem na trobento prislužil še svoj prvi avtorski honorar. Pa še svojo “Renejevo sobo” si je postavil na podstrešju – v njej je sam razporedil štiri platna z njegovimi portreti.
Verjamem, da si je razstavo ogledalo tudi kar nekaj obiskovalcev praznika Kozjansko jabolko, za katerega Kozjanski park diha vsako jesen. Dobivam lep feedback in to mi je v veselje. Majhen trg v Podsredi (otroka je seveda zanimalo, zakaj imajo v teh koncih Podsredo in Podčetrtek, ostalih Pod-dni pa ne) za nekaj dni napolnijo do zadnjega kotička s stojnicami in obiskovalci z vseh koncev. Fotografski ex tempore, ki ga paralelno organizirajo, aktivno spremljam zadnjih nekaj let. Gneča mi ni ljuba, zato vsakič pobegnem brez vnaprejšnjih načrtov spontano za nosom po Kozjanskem parku iskat zanimive prizore in vsakič najdem kakšen košček, ki je ostal še neraziskan. Letos se mi je pridružil še moj osemletnik. Ideja, da bo imel čisto svoj EOS 40d, ustvarjal čisto svoje fotografije, se potepal po naravi in za vsakim ovinkom velel mami, naj ustavi avto za fotkanje, ga je popolnoma prevzela. Pa mene tudi, res nisem pričakovala tovrstnega navdušenja in sem mirno sprejela nalogo taksista, ki je v križiščih zavil tja, kamor je velel mali raziskovalec, ustavila, kjer je gospodič videl kak zanimiv prizor – in teh res ni bilo malo, pa sprejela sem kritiko, kadar sem zapeljala v kakšno preveč urbano okolje izven krasne narave. Privoščila sva si sendvič piknik sred travnika nad živo rdečimi vinogradi, tek med trsi in veliko tistih “oooh” in” aaah” v smislu navdušenja nad jesenskimi barvami v pokrajini. Predvsem pa sta se nama pripetili prijetni srečanji, ki bi jim že malo težko pripisala golo naključje…
V soboto me je sine pustil samo raziskovat in se odpeljal z babico in dedkom domov v Lesično. Je rekel, da bo medtem pofotografiral kakšno jablano, prijatelja, gozd … in je držal besedo. Po stari navadi sem se odpeljala za nosom in zavila po najbolj neznanih poteh. Nekje na poti me je zamikal gost oblak dima, ki se je vil izza hriba, pa sem kot radoveden otrok koj šla popast firbec, ali se da iz dimne zavese ujeti kak kreativen moment. Nekdo je požigal strnišče štrcljev koruznih stebel in v gostih dimnih zavesah je mamljivo dišalo po pečeni koruzi. Posedela sem v travi ob robu polja, tu in tam ujela kak prizor, se opajala z vonjavami, nastavljala toplim sončnim žarkom in nikamor se mi ni mudilo. Kaj kmalu se je izza mojega hrbta pojavil starejši gospod in najbrž pod pretvezo, da sinu na polje nese pijačo, malo prečekiral, da nisem slučajno kakšnega inšpektorskega izvora. Čez čas se je do mene oglasil še njegov sin in za lep čas sva se zaklepetala o vsem mogočem. Šele med klepetom sem opazila, da imam za hrbtom hišo, kjer sem pred 4 leti na oknu posnela zmagovalno fotko ex tempora, nakar mi je gospodič razložil, da je last njegovega preminulega strica. In med vsemi kozjanskimi domačijami in domačini se nevedoč zaklepetam ravno tam?
Nedelja, še en sončen jesenski dan, tokrat se potepam s sinom. Prav navdušena, da je popolnoma padel v opazovanje pokrajine, barv, vzorcev, senc. Ta dan sem bila bolj taksi, otrok pa je odločal, po kateri cesti bova zavila in naredila sva nekaj prav zanimivih klobas po hribovju med vinogradi. Nekje ob poti so se iz sadovnjaka zasvetila živo rdeča jabolka in odločil se je, da jih bo ovekovečil, saj do takrat nisva našla niti ene neobrane jablane. In med jabolčnim fotosafarijem naju je radovedno prišel ogovorit lastnik posesti. Pa smo se zaklepetali in gostoljubnosti kar ni bilo konca; spoznala sva se s fotogenično Bebo – kravjo šefico vinograda, s kokošmi, sosedovo formo vivo, zaklepetali smo se ob dišeči kavici, ki jo je skuhala šinjora s Primorske in ko je beseda nanesla na naše domače kraje, smo ugotovili, da gospod hodi ravno k nam vsako leto na stojnico prodajat med – gotovo sva že kdaj poklepetala, pa se tega žal ne spomnim. Naprej sva se odpeljala s polno košaro jabolk, medu in čokolade. In po malem me je spet zanimalo, kako je s temi naključji, ko takole na drugem koncu dežele izžrebaš svoj foto postanek ravno pri nekom, ki ga pravzaprav poznaš.
Otrok je v dveh dneh naštrkal skoraj 600 fotografij. Vse se mu je zdelo zanimivo, trava, gozd, skale, vzorci senc po pobočjih, domače živali, barve v vinogradih, oblački na nebu, cerkvice po hribih… naučil se je celo nekoliko preurediti sceno, ki jo fotografira, zato da bi izdelek bolje izpadel. Žabjo in ptičjo perspektivo obvlada že iz vrtca (takrat so me povabili v med otroke povedati kaj zanimivega o fotografiji in očitno je padlo na plodna tla). In v tem kupu materiala se je dalo presenetljivo izbrskati lep kupček popolnoma spodobnih, estetskih in celo dinamičnih fotografij z občutkom za zajem scene. Sem kar pozabila na vse tiste posnetke asfalta, trave in grmovja, ko sem zadovoljno strmela v jagodni izbor. Kaj bo žirija rekla na najine izdelke, je pravzaprav nepomembno. Tale košček kozjanske jeseni nama bo gotovo ostal v posebnem spominu. Jesen ima vsej svoji lepoti navkljub tudi svojo žalostno stran. Listje porjavi in odpade, narava gre spat. Žal je nekaj dni po našem zadnjem simpatičnem klepetu v praznični Podsredi za vedno zaspal tudi sinov pradedek. Ampak pravnuk ga v sebi nosi naprej in če temu lahko rečeš ponovna pomlad, potem imajo ti cikli celo nek smisel. Kdo ve, kaj bo poleg kostanja prinesla naslednja jesen…
Pa še fotogalerija – prvih 11 fotk iz mojega ustvarjanja, naslednjih 9 od mladega fotografa – foto mulca (in ne, prav nič nisem imela pri tem, razen nekaj ostrenja in kontrastiranja v PS), za konec pa še nekaj utrinkov iz razstave na gradu Podsreda (zadnji dve fotki je posnel Matjaž):
……………………………………… žal se je galerija izgubila med prenosom spletne strani v novo obliko, ob priliki prebrskam arhive in jo ponovno naložim ………………………………..
