Naj bo to dejstvo, ki nas dela srečne, mizerne, otopele, cvetoče, nevedne, radovedne, nevarne, pobožne ali kakršne koli že, vsi smo lastniki enosmernih vozovnic. Čemu torej zgražanje nad odločitvijo ne ravno maloštevilnih posameznikov, ki jih želijo nepovratno unovčiti za pot na Mars? Vidite boljši smisel življenja? Tudi prav, držite se ga. Razen dejstva, da so vozovnice enosmerne, jih lahko koristite za poljubne destinacije po vseh znanih prostorskih in abstraktnih dimenzijah. Če vas ne moti dejstvo, da so skoki v preteklost nemogoči , je tam spredaj po časovni premici še vse odprto (zgolj v namig tistim, ki jim narava ni privoščila trdnega karakterja in brihtne buče – mogoče je v zvezi s svojo usodo bolje kaj konkretnega špičiti, kot po njej spraševati ciganko s kristalno kroglo). Konec koncev morda res ne bi bilo pametno, če bi vsi po vrsti šli spreminjat ali anulirat naše prednike – z nasmehom na obrazu si predstavljam anarhijo, ki bi bila sestavni del življenja, če bi kdo izmed znanstvenih sanjačev res izumil časovni stroj. Kakšna groza za vladavino birokracije! Ker še nihče ni prišel na tisto silno zabavo, ki je bila prirejena v torek, vabilo zanjo pa je bilo razposlano šele v sredo, bom prikimala prireditelju in mirno zaspala. Mogoče se jutri ne zbudim, ampak prav gotovo to ne bo zato, ker bi me želela žena mojega vnuka onemogočiti pri spočetju mojega sina.
Lahko pa si privoščite (logično, nepovraten) skok v prihodnost. Ker sem bolj potovalne sorte, lahko z gotovostjo zatrdim, da sem že preskočila kakšen neznaten delček sekunde in sem potemtakem za ta delček sekunde mlajša od koga, ki se je rodil istočasno z mano. Če bi potovala recimo na obisk kam v okolico Betelgeze, bi bila razlika sicer občutno večja. Seveda, v očeh marsikoga na tem mestu bluzim nerazumljive nebuloze. Nerazumljive zato, ker kot družba glodamo napačne kosti… ker recimo raje prekladamo polena po preteklosti. Ker je veliko pomembneje, da v Lidlu cvetača zapoje kolerabi pesmico. Ker v šoli otroke učimo pisati, računati in memorirati, ne pa tudi razmišljati. Ker nam pogled seže do prvega planka in ker v generalijah razvijamo filozofijo, da je treba v tem krutem svetu materialno poskrbeti zase in za svoje, človeštvo kot celota pa je nedoumljiva abstrakcija. Še vedno ne razumem, ali kolesje, ki premika človeško družbo kot celoto, upravljajo geniji z družbeno smiselnimi dolgoročnimi cilji, ali idioti, ki ne vidijo prek lastnega anusa. Obstaja sicer še tretja opcija,da je vse skupaj prepuščeno stihiji in ker ta najbrž ni dober gospodar, se nam dolgoročno zna slabo pisati.
Ni potrebno biti človek, da bi si želel čim dlje živeti. Življenje samo v svoji esenci stremi k temu cilju. Če ne bi, bi bil tretji kamen od sonca še vedno pust in nezanimiv svet. Ker je življenje trmasto in trdovratno, si je na tem planetu pridelalo razmišljujoča bitja. Najbrž ne zato, da se bodo tisočletja med sabo pobijala v sporih za ozemlja in morda tudi ne, da izrabijo vse naravne vire zato, da na koncu ugonobijo še samega sebe. Ampak ta (samo)destruktivni organizem mora to še nekako dojeti. Katera nevidna sila bo sprogramirala miljarde tistih nagubanih disfunkcionalnih reči pod človeškimi lobanjami, da bo prevladalo dobro, da bomo vsi gledali v isto smer in začeli delovati dolgoročno, pa tudi bog najbrž nima pojma. Bog je itak najbrž nekje v norišnici. Znanost je malo žeparila in mu sunila čarobno paličico. Zdaj že dela na tem, da naredi človeka večnega. Printerji bodo tiskali nadomestne organe, individualna genska zdravila bodo odpravljala bolezni in celicam bomo povrnili večno sposobnost regeneracije. Življenjska doba se bo še podvojila, potrojila. Po tej verziji bo na svetu nekje v ne tako oddaljeni prihodnosti cele trume mladostnih neumrljivih Metuzalemov, ki bodo potrebovali zares dober življenjski cilj (…komu pa se da v današnjih razmerah vztrajati 300 let?).
Do konca vesolja je še zelo daleč. Do konca življenja na matičnem planetu pa morda niti ne. Kaj če bi za začetek zaploskali vsem bodočim pionirjem, ki so se javili za prve rezidente na Marsu? Kaj če bi se spoštljivo priklonili vsem tistim, ki vlagajo svoje življenje v raziskovanje, napredek, razvoj? Kaj če bi otrokom povedali, da so narejeni iz zvezdnega prahu in da je življenje vendarle prekrasna danost, ki je ni trošiti za sovraštvo, lakoto, bolezni …? Da držijo v rokah enosmerno vozovnico do neskončnih možnosti vesolja?
foto zgodba: “muška posla” ali še vedno trenutno psihološko stanje na planetu
