Priznam, zapustila sem se.
(Déjà vu…?)
Nekakšna avto-apatija, kronično pomanjkanje samorefleksije, ko se pravzaprav ves čas ukvarjaš z nekimi zunanjimi faktorji, vsakodnevnimi akrobacijami in prenasičenostjo informacij, sam v sebi pa ostajaš nekje zadaj, notranje neurejen, nezadovoljen, utrujen. Od življenja.
Od življenja? Glede na to, da imam le enega, bi morda morala zamenjati kafe žličko s šeflo. Ga zajeti tako, da bo delovalo kot dinamo, samo sebe polnilo. Res ne želim biti hodeči mrtvec.
Nikoli ne bom pozabila provokativne izjave ženske, ki jo zares cenim:”Zakaj ne pišeš več? A imaš tipa?” Karmen, hvala za kamen. Z veseljem iz njega klesam že kaj unikatno zanimivega. Scribo ergo sum. Če ne pišem, me ni. Od nekdaj čutim potrebo, da si pisno organiziram misli. Kot bi bila rahlo dementna že tam nekje od plenic. Ta prirojena demenca je iz mene naredila tudi fotografinjo, ampak to ni stvar današnjega toka misli. Zgolj obrazložim, da se svojega življenja spomnim bolj ali manj samo na podlagi fotografij.
Vroč poletni večer. Z Biserko posedava ob kavi. Mimogrede, Biserka je še ena bejba, ki jo neizmerno cenim ter nosi nalepko “najboljša prijateljica”. Prav tako kot jaz ni ravno najenostavnejše bitje na planetu in skupaj sva se že marsičesa naučili. Torej, kava. Najprej zadovoljiva osnovne potrebe po delitvi vsakodnevnih osebnih, polovično predelanih informacij z nekom, ki bo to razumel, prežvečil in vrnil kakšno žogico v pomoč finalni predelavi. Nato naju odnese v abstraktne vode in nekje vmes pristaneva pri njeni praksi, da včasih rešuje križanke z levo roko. Vaje proti demenci.
Trusk v glavo. Hvala za kamen, bejba. Kaj kamen, skalo. Ta bo pa malo težji zalogaj.
Demenca nas počasi in vztrajno golta v vse večji koncentraciji in vse zgodnejših življenjskih obdobjih. In mi hodimo na maratone, preganjamo gluten, lepimo grde slike po cigaretnih škatlicah, hkrati pa pozabljamo, kakšni telebajski postajamo. Počasi bo “muuuu” in “čiv čiv” (če še kdo ni opazil jumbo plakatov) naš edini način komunikacije. Zakaj? Ker intelektualni napori so pravzaprav veliko težji od telesnih. Veliko lažje se prepustiš toku plehkih vsakodnevnih informacij in dogajanja z izklopljeno glavo, kot pa da aktiviraš tisto nagubano reč pod lobanjo in ji daš kaj resnega početi. Kaj to v sociološkem in zgodovinskem smislu pomeni, ne vem. Baje je količina neumnosti ves čas zgodovine enaka in od tod izvira moja teorija, da človeštvu tako ali tako ni pomoči.
Vem, premalo pišem. Ker premalo berem. In danes sem z guštom vzela v roke Sobotno prilogo Dela. Intervju Vesne Milek z Johnom Malkovichem. Nimam navade, da bi analizirala znane osebnosti in njihovo življenje po spletu, je pa John sorta človeka, ki ga na nek čuden način začutiš. Tisti počasni, zapeljivi psihopatski glas in pogled. Goltam tekst, v katerem je novinarka pravzaprav precej bolj gostobesedna od intervjuvanca in ugotavljam, da je dejansko kul tip. Rodimo se, živimo, umremo. Ni nekega višjega smisla, so le naši drobni osebni smisli. So stvari, ki niso v naši moči. Vedno lahko gremo samo naprej. “Bojno polje človeku razkriva samo njegovo lastno norost in obup – in zmaga je iluzija filozofov in norcev”. Še posebej mi je zanimiv njegov pogled na selfi kulturo, namreč da smo s pomočjo selfi palic vsi pomembni in veliki, vsi ludviki XVI in marije antoinete.
Točno to! Spomnim se sebe kot sveže najstnice. Gledam film. Sočustvujem z osebami v zgodbi, doživljam z njimi njihove vzpone in padce. Njihovo zgodbo vidi tisoče ljudi. Kdo pa sem jaz? Mojih dogodivščin in razmišljanj nihče ne vidi. Imam svoje zgodbe, o katerih nihče ni posnel filma, nihče ne ve zanje, zame pa so eno tako ogromno vesolje doživetij, čustev, vprašanj, spoznanj. Zakaj moram ostati sama z njimi? Zakaj ne more svet čustvovati z mano, tako kot to gledalci počno s filmskimi karakterji? Sedaj vem. Odgovor na mojo najstniško zagato je selfi kultura! Ni brezvezna in je na mestu. Koliko ima minusov in plusov pa ne bom sodila. Konec koncev, who am I to judge.
Zakaj bi se kdorkoli trudil, da bi ga vsi ljubili? Vsakdo ima svoje mnenje o vsem. Se popolnoma strinjam z Johnom. Vem, da boste nekateri z guštom preleteli moje razmišljanje, drugim pa vam bo nerazumljivo ali brezvezno. Ampak jaz sem zadovoljna, da sem ga spravila na papir in ker mi stanje civilizacije to omogoča, ga bom delila s širšo publiko. V mojem vesolju je to ena mala iskrica, ki me dela pomirjeno in bogatejšo.
In ko se bom šla ležerni morski dopust s križankami pod brisačo, se jih lotim z levico.
