tudi poletje potrebuje veter
Poletni veter. Češe nagajive vodne kodre. Mirno preureja peščena zrna v svojem zen vrtu. Nežno poboža po licu. Zašepeta mi na uho. Na krila mu polagam svoje misli, naj prečeše, preuredi in preboža še tiste. Da se vrnejo k meni jasne in polne novega zagona za miren korak po življenjskih poteh. Tudi poletje potrebuje […]
levi kroše za demenco
Priznam, zapustila sem se. (Déjà vu…?) Nekakšna avto-apatija, kronično pomanjkanje samorefleksije, ko se pravzaprav ves čas ukvarjaš z nekimi zunanjimi faktorji, vsakodnevnimi akrobacijami in prenasičenostjo informacij, sam v sebi pa ostajaš nekje zadaj, notranje neurejen, nezadovoljen, utrujen. Od življenja. Od življenja? Glede na to, da imam le enega, bi morda morala zamenjati kafe žličko […]
