Scroll
ANDREJA RAVNJAK PHOTOGRAPHY

hommage to Gerd Ludwig: “Speče lepotice”

 

 

Odkar me je pred leti v svoj ustvarjalni vrtinec posrkala revija Digitalna Kamera, sem se imela priložnost precej intenzivneje potopiti v fotografski svet in ob tem tudi v živo spoznati kar nekaj izjemnih fotografskih ustvarjalcev. Nekateri so naredili name vtis s svojim opusom, drugi z osebnostjo, tu in tam kdo z obojim. Gerd Ludwig, recimo. On je eden tistih, ki v človeku pusti nevidno sled. Ne zavedaš se je, dokler čisto po naključju ne butne vate na kakšnem vsakodnevnem življenjskem ovinku, v najbolj bizarni obliki. Pred kratkim sem v garažni hiši ob morju našla speče lepotice v barvitih pižamah in ne, moja prva misel ni bila: “Le kakšne mrcine se skrivajo tu spodaj”, “Ufff, tole pa je celo bogastvo”, “Tile pa imajo smisel za barve” ali kaj podobnega. Ne, nekje iz neznanih dimenzij je vame butnilo samo: Gerd! Ko bi le bil tukaj!

V oktobru 2021 sem z veseljem pobrkljala po njegovem delu in osebnosti, na daljavo sva nekoliko poklepetala in nastal je čisto predolg za tisk, a mnogo prekratek za prebiranje – intervju za revijo Digitalna Kamera št. 110. Pogovor brez slikovnega materiala po enem letu objavljam še tukaj, v mojem vesolju. Morda bo komu zanimivo branje.

*O knjigi in fotografski seriji “Sleeping cars” Gerd zapiše takole: V Los Angelesu je 7 milijonov registriranih avtomobilov. Serija prikazuje, kam gredo počivat. Ti avtomobili so samotarji, vladarji svojega prostora. Prevleke so kot spalne srajce.

 

 

 

INTERVJU, Digitalna Kamera št. 110, november 2021

Gerd Ludwig

 

Nemško-ameriški dokumentarni fotograf je fotografijo doštudiral leta 1974 pri profesorju Ottu Steinertu na univerzi v Essnu. Naslednje leto je soustanovil prvo nemško fotografsko agencijo v lasti fotografov in začel delati za Geo, Stern, Spiegel, Time, Life itd., ime pa si je ustvaril s portreti priznanih imen umetniške scene, kot sta Joseph Beuys in Friedensreich Hundertwasser. Sredi 80. se je preselil v New York in začel delati za National Geographic Magazine, predvsem s poudarkom na naravovarstvenih temah ter družbenoekonomskih spremembah na območju bivše Sovjetske zveze; na to temo je izdal knjigo Broken empire: After the Fall of the USSR. Po 20 letih raziskovanja je sledila knjiga The long shadow of Chernobyl, pred 5. leti pa še Sleeping cars. Je prejemnik številnih mednarodnih fotografskih nagrad, npr. leta 2006 Lucie Award for International photographer of the year, leta 2014 dr. Eric-Salomon Award itd.

Zdaj živi v Los Angelesu in se posveča osebnim projektom, predava na univerzah, uči na mednarodnih fotografskih delavnicah ter razstavlja v številnih svetovnih galerijah in muzejih. Nekajkrat smo se že srečali v Badnu, kjer se vsako leto predstavi z razstavo na aktualno tematiko festivala La Gacilly-Baden. Je človek izredne širine, tenkočutno zaznava tako posameznika kot človeštvo v celoti, pozitiven in duhovit, odličen sogovornik. Lahko bi se pogovarjala v nedogled, zato je bilo kar težko strniti razmišljanja v en intervju.

Redno se srečujemo na festivalu La Gacilly-Baden v avstrijskem Badnu. Zdi se, da ste na nek način ena izmed ključnih oseb festivala?

Ustanovitelja in nosilca festivala Loisa Lammerhuberja poznam že iz zgodnjih 80., ko sva bila fotografa za nemško revijo Geo. Ko sem imel leta 2013 v Hannovru na festivalu Lumix predstavitev svojih 25 let dela pri National Geographic, sva se spet povezala. Takrat je že imel založbo za čudovite fotografske knjige. Na večernem dogodku je odru oznanil, da bo namesto za pripravo velike zabave za svoj 60. rojstni dan podaril 5.000 evrov mlademu fotografu, katerega delo je bilo razstavljeno na festivalu. Bil sem izjemno ganjen. Še bolj, ker je bil srečni dobitnik te nagrade Christoper Capozziello, čigar razstava o njegovem bratu s cerebralno paralizo je bila tudi zame najbolj ganljivo delo med tisto leto razstavljenimi. Šel sem do njega, da bi podelil misli z njim in potem se mi je zahvalil in rekel, da bi rad naredil knjigo o mojih reportažah iz Černobila. To je bil začetek čudovitega prijateljstva. Prej kot čez eno leto je pri založbi Edition Lammerhuber izšla knjiga The long shadow of Chernobyl (Dolga senca Černobila) z eseji Mihaila Gorbačova in citati Svetlane Alexievich. Prejela je številne mednarodne nagrade, vključno s prestižno POYi Photobook of the Year. Pri tej založbi je sledila še monografija o mojem osebnem projektu Sleeping Cars, kjer prikazujem avtomobile pri nočnem počitku v Los Angelesu. Lois me je tudi povabil, naj bom stalni član žirije in prvi predsednik žirije pri Alfred Fried Award, zdaj Global Peace Photo Award. Postal sem prvi ustvarjalec v rezidenci festivala, kjer redno razstavljam. Lois je torej razlog za mojo vpetost v festival, a predvsem je moj dragi prijatelj in sodelavec. Kar spremljajte naju, še veliko načrtov imava.

To vajino povezanost se res da razbrati. Glede na to, da ste prepotovali že cel svet in živite na dveh kontinentih, je vseeno, kaj je glavna tema festivala; v portfelju imate ogromno materiala praktično s celega sveta.

Hvala, to drži predvsem za mojo zgodnjo kariero. Kot mlad fotoreporter sem z veliko delovno vnemo vsako leto obkrožil planet in vse njegove kontinente, razen Antarktike. V zadnjih treh desetletjih sem svojo pozornost usmeril v dve tematiki; v okolje in v republike bivše Sovjetske zveze, najbolj Rusijo, Kazahstan in Ukrajino. Menim, da sem šele skozi te projekte postal dokumentarni fotograf. Ta izraz je rezerviran za fotografe, ki se popolnoma posvetijo eni regiji, tematiki ali ideji. Skozi to neusmiljeno prizadevanje se je človek spodoben zares poglobiti v izbrano temo z več znanja, večjo občutljivostjo in pristno povezavo z dogajanjem pred njegovim objektivom.

Vaš dom je cel planet, a živite v Nemčiji in v ZDA. So vas čez lužo pritegnile t. i. ameriške sanje?

Odraščal sem v majhnem nemškem mestu in pri 12. letih sem imel na steni poster z risbo nebotičnikov na Manhatnu. Scena se mi je zdela docela nezemeljska in je vzbudila moje zgodnje zanimanje za ZDA. A mojo selitev v Ameriko je dejansko sprožila ljubezen. Med snemanjem A day in life na Havajih sem spoznal svojo (zdaj bivšo) ženo, ameriško fotografinjo. Takrat je živele v Kaliforniji, jaz pa v Hamburgu. Odločila sva se, da se najdeva na pol poti v New Yorku. Z besedami Franka Sinatre: If I can make it there, I’ll make it anywhere … (op. p. …če mi uspe tam, mi bo uspelo kjerkoli).

In kako ste se znašli na drugi strani oceana?

Bil je precejšen izziv in ta poteza mi je res spremenila življenje. A če pogledam nazaj, se je absolutno izplačalo. Če se ne bi preselil, po vsej verjetnosti ne bi 30 let fotografiral za National Geographic.

Če bi lahko izbrali svoj dom kjerkoli na svetu, kje bi stal? Kateri kotiček planeta vas je najbolj navdušil?

Na srečo me nič ni oviralo pri tem, da bi si izbral dom kjerkoli na tem planetu. Življenje v Nemčiji in v Los Angelesu je moja izbira in to so bile moje sanje. Dolgo časa sem imel nagledano tudi Italijo, a zaradi prijateljstva in sodelovanja z Loisom je moj tretji dom postala Avstrija. Je pa bistvena razlika med državami, ki jih imenujem dom in med tistimi, kjer rad delam. Ko odpotujem na svoje delovne naloge, se popolnoma potopim v tamkajšnjo kulturo in življenjski stil. Potrebujem malo spanja, delam lahko po 16 ur na dan in med tem poskušam biti čim manj v stiku z domačo pisarno in čim bolj potopljen v sedanji trenutek. Izbiram celo takšne lokacije za prehrano, ki bi lahko kako prispevale k nalogi; morda bi lahko tam spoznal ljudi, ki so možni kontakti ali zanimive osebnosti, da bi jih lahko spremljal s fotoaparatom.

Fotografija ima moč, da obelodani zgodbe in včasih v tem neusmiljenem kolesju sproži procese, spremeni tok dogodkov …

Kot študenta fotografije sta se me neznansko dotaknili dve fotografiji, ki sta popolnoma spremenili ameriško javno mnenje o vojni v Vietnamu in posledično sprožili njen konec; fotografija brutalne javne usmrtitve vietkongovskega ujetnika v Sajgonu, ki jo je posnel Eddie Adams, ter fotografija 9-letne Kim Phuc, ki gola teče po ulici ob napadu z napalmom, ki jo je posnel Nick Ut. Mimogrede, ko sem se preselil v ZDA, sem z obema postal dober prijatelj. Pri fotografiji me je še posebej privlačila ta moč podobe, da izobražuje, navdihuje in povzroči spremembo. Sanjaril sem o tem, da bom nekoč tudi sam posnel tako močno fotografijo, vendar sem kmalu dojel, da fotografiranje konfliktov ni moja močna stran. Pričakovanja, kako bi se naj fotografije dotaknile posameznika, so se skozi leta spremenila; postal sem skromnejši v svojih ambicijah. Presrečen sem, ko mi v elektronski pošti mlado dekle zaupa, da je na podlagi mojih fotografij žrtev Černobila spremenilo mnenje o jedrski energiji. Ali ko mi učitelji povedo, da so uporabili moje fotografije zastrupljenih rib v Saltonskem morju, da bi učence izobrazili o onesnaževanju voda. Čeprav sem postal bolj realističen, nisem nikoli opustil svoje idealistične predstave o moči fotografije.

So vaše fotografije kdaj  prispevale k dejanskim spremembam?

Naj si pomagam z zgodbo. Nekega jutra je po neurju na obalo naplavilo na tisoče morskih zvezd in bile so v nevarnosti, da bodo poginile na vročem soncu. Skupina starejših mož iz bližnje vasi je stala ob prizoru, zmajevala z glavami in govorila: »Oh, kakšen nered; nič se ne da narediti!« A mlad fant, ki je videl umirati morske zvezde, jih je začel vračati v vodo, eno po eno. Eden od moških je z rokami v žepu pristopil in modroval: »Nima smisla. Kar počneš, ne bo ničesar spremenilo.« Mladenič je nadaljeval in ko je v vodo položil naslednjo zvezdo, se je obrnil k moškemu: »Ampak za tole zvezdo je pomembno, mar ne?« Nisem pripravljen pokopati svojih sanj in upam, da bom vedno kot ta mladenič; najbrž ne bom spremenil sveta, a lahko se vsaj dotaknem srca in uma posameznikov, enega po enega.

Ste optimistični glede naše skupne prihodnosti? V svetu se dogaja velika preobrazba in gotovo bo prinesla spremembe. Kam gremo kot globalna družba?

Nisem v poziciji, da bi lahko predvideval, ampak vedno se moramo zavedati svojih dejanj in njihovih posledic. Skozi fotografije naravne katastrofe v Saltonskem morju v Južni Kaliforniji, onesnaževanja v Sovjetski zvezi in posledic nesreče v Černobilu sem se po svojih močeh potrudil ozaveščati; knjiga Dolga senca Černobila je opozorilo človeški prevzetnosti.

Ni vse, kar je tehnološko mogoče, tudi modro.

Po mojem smo ljudje nedokončan produkt evolucije; človeštvo še vedno niha med razumom in genetsko programiranimi instinkti. Če bi za trenutek imeli božansko moč, kaj bi spremenili pri ljudeh?

Oh, več stvari! Po mojem človeštvo ne bi smelo biti zmožno izdelovati orožje. Če bi imel božansko moč, bi omejil število zlobnih dejanj, ki jih lahko en človek stori v svojem življenju. In vsem bi nastavil približno enak inteligenčni in čustveni količnik; potem bi morda lahko bolje komunicirali.

Odlične ideje! Žal nimava takšnih moči, vrniva se na trdna tla … Rdeča zvezda je logotip na vaši spletni strani. Ste svetovljan, živite na dveh celinah, a presenetljivo se zdi, da na nek nenavaden način vaše srce pripada Rusiji. Našla sem podatek, da se to navezuje na vaše otroštvo.

Osebni odnos z Rusijo se je začel v otroštvu, odraščal sem v povojni Nemčiji. Oče je bil med vojno vpoklican v 6. nemško armado, ki se je leta 1942 prebijala skozi južno Rusijo proti Stalingradu, kjer so Sovjeti zdesetkali nemške sile. Imel je srečo, da je bil med zadnjimi evakuiranimi vojaki. Po vojni sta bila moja starša izgnana iz njunega doma na Češkem. V temi naše begunske sobice sem poslušal žalosten pomirjujoč glas očetovih pripovedi o neskončnih zimskih pokrajinah, kjer so se vojaki prebijali skozi snežne viharje, o skrivanju po hlevih. Šele v odraslosti sem dojel temo za njegovimi zgodbami; pokrajine so bile obarvane s krvjo, vojaki so umirali, ljudje, ki so se skrivali, pa so bili Rusi, polni strahu. Sredi 60. sem bil najstnik, prva povojna generacija Nemcev. Krivdo zaradi dejanj generacije svojih staršev sem kompenziral tako, da sem poveličeval vse, kar so oni poskusili uničiti. Še posebej sem idealiziral Rusijo in sovjetski komunizem. Skozi »glasnost« Mihaila Gorbačova sem se soočil z družbeno in politično realnostjo države, ki je bila 70 let pod totalitarno oblastjo. Logotip rdeče zvezde pa ne govori le o mojem intenzivnem preučevanju bivše Sovjetske zveze, povezan je tudi s tremi desetletji življenja v Hollywoodu; domu zvezd tako v življenju kot tudi vtisnjenih v pločnike.

Dolgo je bila precejšnja razlika med vzhodom in zahodom, a zdi se, da svet postaja globalna vas. Veliko pozornosti posvečate transformaciji ruskih teritorijev. Kakšne so vaše ugotovitve?

Moje poročanje o republikah bivše Sovjetske zveze se ne osredotoča na koridorje moči, temveč na kompleksnost tamkajšnjih prebivalcev in to, kako se razlikujejo od črno-belega razmišljanja njihove vlade. Ta odmik je bistven za izražanje resnične narave njihovih domovin in preprečevanje nove hladne vojne. Razumevanje ljudske zgodovine, kulture in trenutnih življenjskih razmer nas približuje trajnemu svetovnemu miru. Ukvarjam se z Rusijo, Kazahstanom in Ukrajino, ki so metafore za tri različna območja bivše ZSSR. Po stoletjih represije in dveh desetletjih divjega zahodnega kapitalizma sta Rusom ostala strah osebne odgovornosti in vdanost v usodo. Mnogi vidijo Putina kot rešitelja in zaščitnika, kar mu omogoča, da uzurpira demokracijo in promovira novi ruski nacionalizem. Kazahstan je predstavnik centralnoazijskih republik, ki so bogate z viri, a v državah prevladuje psevdo demokratična, pogosto korumpirana družba s pretežno muslimanskim prebivalstvom. Po zadnjem obisku Kazahstana imam upanje na spremembe. Ukrajina je sinonim za države, ki so razpete med vzhodom in zahodom.

7 let po nesreči v jedrski elektrarni ste leta 1993 kot novinar National Geographica dobili priložnost, da dokumentirate posledice te katastrofe. Kakšna je bila izkušnja na terenu?

Na prvem obisku sem nemudoma dobil občutek, da prihajam v post apokaliptični svet in vedel sem, da se bom še vrnil, da bi dokumentiral nadaljnje posledice nesreče. V Černobilu sem bil v letih 1993, 1994 in 2005, tik pred 20. obletnico nesreče. Leta 2005 so se sprostile nekatere birokratske ovire in mi omogočile, da sem imel dostop v reaktor globlje kot katerikoli zahodni fotograf. Opremljen z zaščitno obleko, Geigerjevim števcem, dozimetrom in dodatno plastjo 4 mm debele plastike, sem sledil 6 delavcem v trebuh pošasti. Delavci so nosili plinske maske in jeklenke s kisikom. Morali so zvrtati luknje v beton, da bi uravnotežili streho. Premikali smo se hitro, saj je bil dostop zaradi visoke stopnje sevanja omejen na 15 minut dnevno. S tako zahtevno fotografsko situacijo se nisem srečal še nikoli. Prostor je bil temen, glasen in klavstrofobičen. Hiteli smo skozi slabo osvetljene predore, prepletene z žicami in posute s kosi zdrobljene kovine in drugih ruševin. Trudil sem se, da se ne bi spotaknil. Med fotografiranjem sem se moral v zelo onesnaženem betonskem prahu izogibati še iskrenju zaradi vrtalnikov in vedel sem, da imam manj kot 15 minut, da posnamem osupljive slike okolja, ki ga je videl le malokdo in kamor morda ne bom mogel nikoli več vstopiti. Adrenalinski val je bil izjemen, za nameček so števci in dozimetri začeli piskati malo čez polovico nam dodeljenega časa. Srhljiv koncert nas je opominjal, da se čas izteka. Ta razpetost med naravnim nagonom po preživetju in mojo fotografsko strastjo je le še oteževala osredotočenost in učinkovito, hitro delo, a brez naglice.

V 20 letih se je v Černobilu marsikaj spremenilo; postal je tudi turistična atrakcija. Pod sarkofagom spi pošast, nuklearni turisti s celega sveta pa delajo selfije v zapuščenem Pripyatu …

Nesreča v reaktorju št. 4 se je zgodila 26. aprila 1986. Požar je trajal 10 dni, radioaktivni material se je širil na ogromno območje, od koder je bilo ljudi treba za vedno evakuirati. Še danes dolga senca Černobila mrači življenja; družbeno, okoljsko, fizično. Uradniki so od prvega dne omalovaževali škodo zaradi nesreče in tok dezinformacij se še vedno ni ustavil. Poročilo ZN iz leta 2006 navaja 9.000 ljudi, ki bi naj sčasoma skozi rakave bolezni podlegli posledicam nesreče, a ugledne okoljske organizacije poudarjajo, da je zaradi posledic nesreče umrlo že več kot 100.000 oseb. Mesto Pripyat je bilo zgrajeno za osebje 3 km od nuklearke. Iz po sovjetskih standardih lepega mesta je bilo v 36 urah po nesreči evakuiranih 50.000 prebivalcev. Propadajoče mesto duhov prerašča narava, še stotine let ne bo primerno za življenje. Postalo je najbolj privlačna turistična atrakcija, a turizem pušča svoj pečat; mesto vse manj pošteno priča o prenagljenem odhodu nekdanjih stanovalcev in namesto tega ostajajo znaki potrebe obiskovalcev po poenostavitvi sporočila; standardni motiv je osamljena lutka, včasih lično postavljena ob plinsko masko.

Fotografija je postala pomemben del naših življenj; vse je dokumentirano, vsak trenutek, povsod po planetu. Pametni telefoni so naredili revolucijo v naši vizualni komunikaciji, vsakdo je že fotograf.

Res je. Po nekaterih ocenah naj bi na svetu vsak dan naredili 4 milijarde fotografij. Vsakdo lahko fotografira, a to še ne pomeni, da je vsakdo fotograf. Tehnični vidik fotografije je postal lahek. Prvi fotografi so potrebovali kemikalije in poznavanje kompleksnega postopka, tega ni več. Tehnologija v aparatu omogoča, da vsakdo naredi korektno osvetljeno fotografijo, a tehnika in kompozicija sta enaka slovnici in skladnji v prozi. Marsikdo se okliče za fotografa, ko naredi nekaj slik z mobilnikom. Ostanimo pri primerjavi med jezikom in fotografijo: če je nekdo napisal elektronsko sporočilo, zaradi tega še ni pisatelj. In vsakdo, ki zna najti sprožilec na mobilniku, zaradi tega ni fotograf.

Fotografija ima moč, da nagovori gledalca, pogosto celo močneje od besed. A ker jo vsakdo lahko vidi po svoje, dokumentarni fotografi uporabljate tudi besedila, da ne bi prišlo do nesporazumov ali pomanjkanja informacij. Kako težko je kot fotograf biti objektiven?

Ne strinjam se, da vsakdo vidi fotografijo po svoje. V študijah, kjer so uporabljali sledilec pogleda, se je izkazalo, da dobre kompozicije ljudje prebirajo na isti način: oči večine gledalcev sledijo isto pot po fotografski kompoziciji. A to ne pomeni, da izkušnja gledanja fotografije vpliva na vsakega posameznika na enak način. In objektivne fotografije ne obstajajo, vse so osebne. Fotografija ni le prikaz, kako je življenje videti – je tudi prikaz, kako se ga občuti. To velja v trenutku stiska na prožilec tako za fotografa kot za subjekt.

Ali ima fotograf, ko s fotografijo izpostavi nek problem, pravico, da skozi svoj prikaz tudi obtožuje?

Menim, da je obtoževanje povsem legitimno. Sam se sicer običajno tega vzdržim, imam se za zelo sočutnega fotografa. Ne polagam krivde na portretirance, temveč kvečjemu na osebe, ki so povzročile okoliščine, v katerih so se moji portretiranci znašli.

Kako s fotografijo doseči močan vtis pri gledalcu?

Da bi se tega naučili, je potreben proces oz. napor, ki traja celo življenje. Žal ne morem odgovoriti le v nekaj stavkih. Mislim, da bi bila tudi tedenska delavnica prekratka za temeljit odgovor.

Fotografija je lahko tudi orodje za manipulacijo. Seveda je odvisno od tega, kako definiramo »manipulacijo«, a fotograf mora z občutkom pristopiti k tematiki, da bi pri gledalcu dosegel želeni učinek. Se je že kdaj zgodilo, da so bile vaše fotografije vzete iz konteksta in zmanipulirane?

Ko delam za National Geographic, sem v privilegiranem položaju, imam namreč močno besedo pri tem, kakšen tekst bo spremljal fotografije. A ko fotografija pristane pri agenciji, ki jo prodaja naprej, izgubim vso kontrolo nad njeno uporabo. Sam še nisem naletel na primer, da bi bile moje fotografije izvzete iz konteksta, se je pa to dogajalo kolegom.

Ste bili zaradi svojega dela kdaj v nevarnosti? Pod nadzorom? Se spomnite kakšne zanimive peripetije s terena?

Najbrž ni prav dosti fotoreporterjev ali dokumentarnih fotografov, ki pri opravljanju svojega dela kdaj ne bi bili v nevarnosti. V karieri sem bil večkrat na kratko pridržan; npr. v Jugoslaviji, Jemnu, Libanonu in Rusiji, če naštejem le nekaj držav. Pridržan in zaslišan sem bil tudi po pridobitvi vseh dovoljenj za nalogo, mojih sumljivih dejanj je bilo kar precej. Med snemanjem zgodbe o Transsibirski železnici sem fotografiral most v Novosibirsku. Na noč čarovnic sem bil v Kievu oblečen v kostum. V nedeljo zjutraj sem se v Moskvi vzpenjal po gradbenem odru. Fotografiral sem pristanišče v Vladivostoku. Čeprav so bila zaslišanja skrajno zoprna in izjemno zamudna, noben od teh incidentov ni prerasel v osebno nevarnost, razen posledic aretacije v Vladivostoku … Ko sem leto kasneje spet fotografiral na Transsibirski železnici, sem na vlaku naletel na svojega bivšega ječarja, Yevgenija. Prepoznal me je. Ker je bil prežet s krivdo zaradi vloge, ki jo je imel pri aretaciji, je vztrajal, da se mi odkupi. Z menoj je hotel deliti svojo steklenico žganja – »Na zdorovye!«

Ste kdaj gojili tesnejše simpatije z umetniško fotografijo? Kje je sploh tista meja, ko nečemu rečeš umetnost?

Z razlikami med dokumentarno in umetniško fotografijo se ne obremenjujem preveč. Mislim, da lahko mnoge dokumentarne fotografije štejemo za umetnost, in obratno. Pomislite le na fotografe, kot so Sebastiăo Salgado, Alex in Rebecca Norris Webb, Ed Burtinsky in Richard Misrach, če jih naštejem le nekaj. Dokumentarna ali reporterska fotografija bi morala poleg dejanskega stanja odsevati tudi fotografove občutke v trenutku pritiska sprožilca. Če pogledamo navaden bel list papirja in ga opišemo, bi nekdo rekel, da je pravokotnik, popoln kvadrat, morda paralelogram, trapezoid, črta … vsi ti odgovori so pravilni, saj je odvisno, pod kakšnim kotom ta bel list gledamo. Ko pa se odgovor glasi krog, oval, nepravilna oblika itd. je jasno, da je bil zmanipuliran stran od dejanske oblike – to je točka, kjer fotografija zapusti dokumentarno realnost.

Imate zares obsežen in vsebinsko bogat portfelj; vaši projekti so del številnih knjig, publikacij, razstav in v enem intervjuju je vse to nemogoče prečesati. A med raziskovanjem vašega dela me je kot magnet povlekla serija, ki me nagovarja na svojstven, skrivnosten način. Bila sem stara dve leti, ko je nastala. Ta surrealistični pridih umetnika Josepha Beuysa!

To je bilo januarja 1978. Z novinarjem Petrom Sagerjem in Josephom Beuysom smo odpotovali v kraje ob spodnjem Renu, raziskovat njegove korenine v mestu Kleve in okoliški pokrajini. Tam je odraščal in tam se je vse začelo. Zanj je bilo to kot skok s časovnim strojem v preteklost: sivina pocinkane kadi z globokimi horizonti in kipečim nebom. Pokrajina je redka kot njegova dela, tu in tam posejana z zajci, labodi in topoli. Beuys je bil predstavljan kot nedostopni guru ali šaman, meni pa je dovolil, da sem ujel njegova čustva v trenutku, ko se je povezal s preteklostjo. Zato so fotografije, ki sem jih posnel takrat, tako edinstvene. So tudi med mojimi najbolj prodajanimi originalnimi natisi.

Barve! Vaš svet je večinoma v barvah, ne glede na temo, ki jo predstavljate. Marsikateremu fotografu je barva odveč ali celo moteča, sploh pri portretih. Je pri vas barva iz dokumentarnih razlogov?

Debato o izbiri barv ali črno-bele dojemam kot stvar osebne izbire. Nekaterim so všeč svetlolaske, drugim rdečelaske. Menim, da je precej težje narediti dobro barvno kot črno-belo fotografijo. Barva zahteva dodatni nivo kohezije, ki ga je treba obvladati. Pri odlični barvni fotografiji mora barva podpirati vsebino.

Vseeno kdaj posežete po črno-beli tehniki?

Fotografije iz Rusije kažejo »revščino v odtenkih sivine; novo elito v neprijetno žareči svetlobi nasproti poltonom vsakdanjega življenja«, kot se je izrazil eden izmed kritikov. Pogosto podzavestno reduciram barvno paleto, npr. pri portretu Anastasiye Vertynskaye, ki je le v odtenkih bele, sive in rdeče (spletna galerija).

Torej gre v bistvu za premišljeno upravljanje z barvami?

Gre za celoten koncept, kako nekaj prikazati. Naj si spet pomagam s primerom. Ko sem se ukvarjal z onesnaženjem in njegovimi posledicami v bivši Sovjetski zvezi, sem ugotovil, da je bilo veliko otrok rojenih brez podlakti. »Še ena iz soseščine …« je potihoma zamrmral izdelovalec umetnih protez, ko smo se pogovarjali o deklici s polovico roke. V dveh močno onesnaženih moskovskih soseskah se je kar 90 otrok podobne starosti rodilo s polovičnim udom. Razmišljal sem, kako naj smiselno s fotografijo prikažem skupino teh otrok. Na koncu sem se odločil, da naredim skupinski portret v eni izmed tipičnih sovjetskih telovadnic, pred tisto čudno zeleno steno; takrat so bile namreč skoraj vse telovadnice v državi pobarvane z zeleno barvo. A kot sem se bal, so otroci prišli v pisanih oblačilih in to bi le odvrnilo pozornost od njihove deformacije. Utrnila se mi je ideja, da jih posnamem slečene do spodnjega perila, o čemer smo se že prej pogovarjali z materami. Finalna fotografija je brez odvečne barvne palete in prikazuje točno to, kar sem želel. Je bilo pa hkrati treba razmisliti še o nečem pomembnem: ko se s fotografiranjem osredotočaš na trpljenje neke osebe, le še povečaš njeno bolečino. Otroci, ki sem jih fotografiral, se niso še nikoli srečali. Da bi jim olajšal začetno nelagodje, sem pripravil manjšo zabavo z gaziranimi pijačami in kolački. Nato smo se za zabavo fotografirali s polaroidi; izdelovali smo portrete, najprej vsakega otroka z mamo, šele nato portret otroka. Zdelo se mi je zelo pomembno, da so dobili občutek varnosti in zaupanja, preden smo jim naročili, da slečejo gornja oblačila za fotografijo, ki sem jo imel v mislih (gl. spletno galerijo intervjuja).

Diplomirali ste leta 1974 in odtlej ste strastno predani fotografiji. Kaj vas je tako začaralo? Kaj vam fotografija vrača, v smislu rasti?

Moji razlogi za ljubezen do fotografije so se sčasoma spreminjali. Sprva sem želel biti fotograf, da bi se dekleta lepila name. To je bila druga najbolj »kul« stvar, takoj za rok glasbo. Potem je prišel čas, ko sem bil prepričan, da bodo moje fotografije spremenile svet. Zdaj fotografiram zato, da bi razumel.

Imate za naše bralce, ljubitelje fotografije in fotografe kakšen nasvet, kako naj se lotijo fotografije, da bodo opaženi, izstopili iz množice, morda celo povzročili spremembe?

Mislim, da izstopanje iz množice in doseganje drugačnosti za resnega fotoreporterja ali dokumentarnega fotografa ne bi smela biti prava motivacija. Ta taktika morda deluje pri modni fotografiji ali pri oglaševanju, da se prebiješ v ospredje. Da pa bi povzročil spremembe, je plemenit cilj, ki v prvi vrsti zahteva poštenje, sočutje in trdo delo. Bom parafraziral izjavo Micka Jaggerja, da »pravi talent vključuje razumevanje trdega dela, ki prihaja v paketu.« Predvsem pa želim izraziti svoje temeljno prepričanje, da se odlična fotografija dotakne duše in širi obzorje.

Nazaj na vrh