»Bojim se, da vam ne znam pomagati. Sem samo zdravnik s podeželja. Nisem doktor House, pa Bergdoktor tudi ne, da bi čudežno poiskal diagnozo. Vem samo to, da bomo zagotovo enkrat umrli.«
Izrečeno v resigniranem tonu, pokončne drže, med strmenjem v edini list papirja na mizi. Po logiki dialoga so bile te besede namenjene meni, a zdelo se mi je, da je to, da sem jih slišala, le nekakšna neznatna kolateralna škoda. Stranski produkt mogočnega monologa z vesoljem.
Če kdaj, bi bilo takrat zanimivo fotografirati tisti dve sekundi mojega blago telečjega pogleda. Takoj zatem se je vklopila rotirajoča rdeča lučka in stekla je reševalna akcija. Prijelo me je, da v kotu njegove ordinacije materializiram rdečo zofo, ga udobno poležem nanjo, sedem na stol poleg njega, ter mu skozi dolg pogovor poskušam povrniti voljo do optimizma in življenjske energije.
No, to so ženska posla. Ženske imamo neko nepojasnjeno tendenco, da želimo reševati svet. Ponavadi je v obliki moškega, če sem natančnejša. Ker me je življenje naučilo, da je to nesmiselno početje, sem se v naslednjih sekundah raje začela posvečati temu, kako naj sploh nadaljujem ta kvazi filozofski pogovor, ki se je zgodil na napačnem kraju in z napačno osebo. V tej ordinaciji sicer nisem pričakovala čudežne diagnoze, smrtne prognoze pa tudi ne.
Na ta »pregled« sem čakala dva meseca. V roke sem dobila droben listič, na katerem je obkljukal kardiološke preiskave, na katere naj se naročim v preddverju. Za vsako od njih okoli tri mesece do pol leta čakalne dobe. Jaz optimist pa sem pričakovala, da h kardiologu dejansko prideš na kardiološko preiskavo, ne na nadaljne naročanje. Po slabem letu žongliranja s čakalnimi dobami javnega zdravstva in diagnostike uradne medicine lahko v stilu izkušenj svetujem takole:
Če že morate k doktorju, si odrežite prst. Povejte, da ste si odrezali prst. Pogledal ga bo, in ugotovil, da ste si odrezali prst. Prst bo najverjetneje v roku istega dne šel v sanacijo in če boste imeli srečo, bo kmalu zaceljen. Ko boste prišli na kontrolni pregled, bodo ugotovili, da je prst zaceljen. Matkurja, samo ne hodite k zdravniku, če imate kakšne sistemske težave in še sami ne veste, čemu bi jih pripisali. Končna diagnoza, če jo boste dočakali v normalnem agregatnem stanju in obliki, bo: nimamo pojma, ampak če še niste, boste zagotovo enkrat umrli.
Skladno z norim časom sicer obstaja še ena diagnostična opcija. Zna biti, da bo tudi za vaš odrezan prst kriv kovid. Konec koncev je moderno, da umreš od kovida, ne pa od kakšne arhaične zadeve, kot je recimo infarkt, rak, prometna nesreča. In ja, umrli bomo. Doktor ima prav. Vam ta misel zbuja nelagodje?
Smrt je sestavni del življenja. »Vsak zase sam stoji na srcu zemlje, s sončnim žarkom obsijan. In je takoj večer.« Ampak mi nismo le vsak zase – ti in jaz smo le neznaten drobec velike slike življenja. In življenju bo šlo fino tudi brez mene in tebe. Zateglo je in vedno najde pot. Prav vehementno mu dol visi za moje filozofske razprave o smislu življenja. Pravzaprav mu je zame mar ravno toliko, kolikor me je sprogramiralo, da opravim svoje reprodukcijsko poslanstvo. Čemu torej ves ta halo okoli smrti?
Te misli lahkotno premetavam po svojem podstrešju, medtem ko odhajam iz ordinacije skozi krasen park. No, najbrž je bil nekoč prav veličasten, jaz le zaznavam patino iz preteklosti, medtem ko je sedanjost en sam proces razkroja, propadanja, smrti. S telefonom posnamem nekaj vizualij, ki plešejo strasten tango z mojim razmišljanjem (gl. galerijo spodaj). Vse mine. Ampak potem se zgodijo nove reči. Beton se sesuje sam vase in prerase ga drevje. Civilizacija se sesuje sama vase in prerase jo … kaj pa vem, kaj se zgodi potem. Najbrž se zgodovina ponovi, ker se iz nje nismo nič naučili. Kolektivni spomin je le slaba šala.
Do takrat, ko bo naš prekrasen planet v sončevi pečici postal neprimeren tudi za najbolj zategle življenjske oblike, bo civilizacija najbrž še nekajkrat uspešno izvedla harakiri. Ker v realnosti nimamo dr. Housa, da bi že končno ozdravil človeštvo samega sebe in ga zložil v nekaj, kar bi v vseh celicah družbe dejansko dihalo na najvišjih vrednotah. Vsi smo samo eni taki zdravniki s podeželja, ki tavamo v temi. Vsak zase, s svojo verzijo resnice. Enačba ima tako nepredstavljivo veliko neznank, da lahko o rešitvi samo sanjamo.
Ali pač? 42?
