Takole sem septembra 2012 zapisala na to temo:
“Kakšni dve leti in pol je tega, kar sem v (bivši, že skoraj pokojni) firmi dobila na mizo projekt novogradnje vrtca v Vojniku. Da naj bi bilo potrebno le nekaj malega predelati iz že obstoječih načrtov… Projektna naloga pa je ob pregledu materiala kmalu dobila konkreten obseg, začenši z novo idejno zasnovo in kompletno proceduro preko projekta za gradbeno dovoljenje pa tja do projekta izvedenih del. Na projektu sem bila aktivna od prve črte na papirju do zadnje letvice v ograji in moram reči, da sem se v tem konkretnem projektantsko-birokratsko-politikantsko-finančno-izvajalskem, včasih že pošteno kaotičnem dvoletnem mišmašu naučila ogromno. Kot arhitekt si menda kar obsojen na to, da vedno premalo veš in se torej vse življenje učiš o birokratskih zankah, miljonih gradbeno-obrtniško-tehnoloških detajlov, relacijah vseh vpletenih in vseh postopkov na nekem projektu, itd. Biti arhitekt je, moram priznati, veliko bolj kompleksno, kot sem si to sprva sploh predstavljala, saj dejansko združuje ogromno različnih področij. Pa smo spet pri znanosti, umetnosti, psihologiji, … kako naj se izrazim, izbrala sem si res krasno poklicno pot, glede na to, da me je vedno zanimalo čisto preveč področij – ampak morda se nisem rodila v čisto pravem času…
… Žal sem v teh nekaj letih, kar se v inženiring firmah ukvarjam z arhitekturo, dobila občutek, da je kapital nadvladal vsako zdravo pamet, arhitekti (pravzaprav običajno slišim le še naziv »projektant«) so postali ogrožena vrsta in so v glavnini zreducirani na zgolj eno izmed nesignifikantnih orodij kapitala, pa čeprav se po svojih močeh vsak po svoje trudijo za kvalitetnejši prostor in boljši jutri – res vsaka čast vsem tistim, ki uspešno vozijo projektni slalom in se na koncu lahko pohvalijo v celoti s kvalitetnim projektom. Da ne govorim o urbanistih, ti so žal praktično izumrli in so nadomeščeni s kapitalsko-političnimi partnerstvi. Samo poglejte okoli sebe, koliko urbanističnih in pravzaprav še več ruralnih absurdov se je zgodilo v zadnjih letih, ko je dobro namaščen žep lahko preko lokalne oblasti uresničil vsako kapitalistično idejo.
Pa vendar, vse gre naprej. Prav ali narobe, levo ali desno, celo zadenjsko gre naprej. Ob gospodarski krizi in zlomu gradbeništva nam tudi »projektantom« ni prizanešeno, treba bo v boj, pravzaprav kar v mesarsko klanje s sistemom. Vso srečo vsakemu posebej in vsem v kompletu, ko bomo znali stopiti skupaj!
Vrtec je torej zrasel iz tistih prvih črt na papirju, z novim šolskim letom se je vanj vselilo življenje in feedback je pozitiven – v posamičnih ambientih in celoti se je bivanje in ustvarjanje lepo prijelo, ljudje imajo radi barve in živijo s pozitivizmom in igrivostjo, ki ju izžareva objekt. Ne glede na to, da je v projekt vpletenih ogromno ljudi in je za nami tudi kakšna neprijetnost, nosim s sabo pozitiven vtis in simpatičen, topel občutek, kako je ta vrtec pravzaprav delno moj »otrok«. ”
Nazaj na vrh
