“To je pa res tvoje leto. Do kje še lahko sežeš?”
Tole in vse podobne izrečene misli ter čestitke prijateljev in znancev nalagam na poličke v svojem mentalnem skladišču in jih bom potem, ko mi zvezde ne bodo več tako zelo naklonjene, počasi jemala s poličk, za duševno hrano. Res se me fotografska sreča v zadnjem obdobju še posebej rada drži, začenši z dvojno uvrstitvijo med finaliste Sony World Photography Awards, pa z zmago na razpisu elitnega foto festivala Xposure v Emiratih in letos spomladi še londonsko okronanje z nazivom TPOTY – najboljše popotne fotografinje na svetu.
Izstopiti med vsemi tisoči res odličnih foto ustvarjalcev so sanje marsikaterega, če ne kar večine tistih, ki se tako ali drugače ubadajo s fotografskim ustvarjanjem. To, da me kdo pocuka za rokav in vpraša za skrivni recept, sploh ni redkost. Težko je definirati, še težje eksaktno odgovoriti na vprašanje. Nimam čarobne paličke in ne faktografskih navodil, tu se skrivnostna sfera ustvarjalnosti prevesi v metafiziko. V šesti čut. Sedmi, osmi. Tu se odtenki biti vsakega posameznika, njegova duša, osebnost, interpretacija vsega okoli in v nas, njegova esenca, pomeša z nedefiniranim faktorjem ustvarjalnosti. Fotografija kot umetniško ustvarjanje je intimni odtis esence posameznika. Imam pa recept, kako izbrskati to svojo esenco. Strast. Samo to. Če nekaj počneš s strastjo, brez “moram” in “hočem”, če preprosto raziskuješ, uživaš in se ne obremenjuješ, potem gre ustvarjalnost svojo pot. Jaz pravim, da je fotografija sama prišla k meni. Nikoli nisem imela in še vedno nimam ambicioznih načrtov, samo prepuščam se toku, ki včasih izbere tudi kakšne brzice, drugič pač mrtvice. Nič ne de, oboje je sestavni del življenja.
Ko smo se pred meseci slišali z Muzejem novejše zgodovine Celje in sem prejela povabilo k razstavljanju v Galeriji Božena, so se mi zaiskrile oči. Razstavljati v hramu slovenske fotografije, Pelikanovi Hiši, v fotografski esenci domačega Celja – vsekakor velika čast in potrditev, da me moja strast vodi po krasnih tokovih. Ob odprtju razstave je v čudovitem nagovoru Igor Rosina podal presenetljivo primerjavo med krajinskimi fotografijami Josipa Pelikana in mojimi krajinami. Priznam, da sem se kar topila in če bi bila to scena iz kakšne risanke, bi me morali potem popivnati s tal galerije, zliti v vedro, postaviti v zmrzovalnik in sestaviti nazaj.
Tako kot gre pri meni vse nekako spontano s tokom, se je tudi tokrat spontano odvil prav krasen večer. Obiskovalci so napolnili galerijo in z zanimanjem prisluhnili otvoritvenemu nagovoru direktorja Muzeja novejše zgodovine Celje, Tončka Kregarja. Jaz ga vedno simultano vidim tudi kot glasbenika, kako s svojim Mi2 poje recimo meni ljub “Beli grad”. In ko takole nagovarja publiko v hramu zgodovine in umetnosti, vedno slikovito opiše Fotohišo in njeno poslanstvo. Z razlogom, saj MNZC v Celju skrbno čuva in prezentira pravi fotografski zaklad. Kdor si Fotohiše Pelikan še ni ogledal, ima priložnost, da spoznavanje združi z ogledom moje razstave, ki bo v Galeriji Božena še do kulturnega praznika 2025. Tudi za kakšno skupinsko vodenje se lahko dogovorimo.
S svojo prisotnostjo nas je prijetno presenetil tudi predsednik Fotografske zveze Slovenije, Tomaž Lanišek. Še en nagovor, ki sem ga naložila na moje poličke, pa še malo bolj bi me bilo potrebno popivnati s tal galerije. In na koncu sem se opogumila še sama in spregovorila nekaj stavkov o tem, zakaj in kako ravno te valovite krajine iz Toskane in Južne Moravske, ter se zahvalila vsem, ki so prispevali k realizaciji razstave in soustvarili večer s svojo prisotnostjo. Čas je tisto največ, kar lahko podarimo drugim. In cenim, da ste si vzeli čas za druženje v galeriji, ob odprtju moje razstave.
Zahvalila sem se v živo in ponovila bom tudi tukaj, saj se mi zdi pomembno:
Najlepša hvala Muzeju novejše zgodovine Celje za povabilo, zaupanje in podporo. Hvala celotni ekipi, ki se resnično trudi za vse odlične projekte in me veseli, da sem občasno tudi sama del teh zgodb. Hvala podjetju CEWE za odlične natise, šest izbranih fotografij po daljši stranici meri 120 cm in so v galeriji videti res veličastne! Za manjše natise je poskrbel Igor, ki je res odlično naštudiral Canon tiskalnik in izbor fotografskih papirjev – vedno naredim še nekoliko reklame in če jo naredim jaz, ki sem pri natisih res izbirčna, potem mi lahko verjamete, da tale EPP ni zaman. Rabite kakovostne velike natise svojih fotografij? Zdaj veste, a ne?
Hvala Tomažu Lanišku za podporo v imenu celotnega IO FZS, ki ga sicer kar nekaj let že tudi sama soustvarjam, v tekočem mandatu kot podpredsednica FZS. Menda se o tem bolj malo ve, pa evo še malo ozaveščanja, da se po svojih zmožnostih ne samo v Digitalnem Foto Klubu, ampak tudi v okviru Fotografske zveze Slovenije trudim povezovati slovenske fotografe, spodbujati ustvarjalnost in promovirati kakovostno avtorsko ustvarjanje. Upam, da je moja fotografska pot komu v navdih, pa manj oz. čisto nič v favšijo, ker ta pa res nima mesta na tem planetu, sploh ne v svetu ustvarjalnosti, kjer je prostora za vse.
In seveda hvala vsem, ki ste mi polepšali večer s svojo prisotnostjo. Moji fotografski kolegi in z zagotovostjo trdim, da vsi po vrsti tudi prijatelji, s katerimi ustvarjamo v foto sekciji na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Žalec – hvala za vso podporo in zaupanje. Moji ljubi moji, prijatelji, družina, znanci, ljubitelji fotografije – en prav topel objem vsem v zahvalo. Nisem uspela s čisto vsemi poklepetati, veliko vas je bilo. Res krasen večer!
Kot je ob koncu uradnega dela poudaril Pero, bi morali za mojo razstavo nekoliko ali pa kar precej povečati galerijo. Ker Toskana in Moravska sta mi v teh letih res nasipali krasnih motivov za fotografije, pa to je samo en del mojega ustvarjanja. Zato sem k razstavi pripravila še projekcijo fotografij, nekoliko vezano tudi na moj TPOTY naziv. Nekoliko so nam jo zagodle last-minute tehnikalije in se je predvajala nadrealistično raztegnjena ter obrezana, zato jo objavljam še tukaj, če bi si kdo želel ogledati fotografije takšne, kot dejansko so:
ZA OGLED SPREMNE PROJEKCIJE FOTOGRAFIJ KLIK TUKAJ.
Večer je poškljocal Rene in tukaj si lahko pogledate njegove utrinke. Sine, hvala, kar treniraj, širni svet fotografije ti je odprt.
P.S. Odrolajte tudi do dna strani, ni še konec 😉
In za konec še zloženka, ki sem jo po okvirni predlogi MNZC oblikovala kar sama. Če boste obiskali razstavo, si jo vzemite za spomin. In ne pozabite zapisati svojih vtisov v spominsko knjigo, ki je na polički v preddverju. Lepo jih je prebirati, prav pobožajo me.
Razstava bo, kot rečeno, na ogled do 8. februarja, kulturnega praznika. Če si jo želite ogledati z mojo razlago, me pocukajte za rokav.
