Na delu pri napenjanju vrvic, sezonska delavka iz Romunije, Aurora. Po zanimivem naključju se tudi ena izmed avtohtonih vrst hmelja v Savinsjki dolini imenuje – Aurora.
***
“Povest o nitkah” je osrednja tema mojih dolgoletnih pohajkovanj po hmeljevih poljih Savinjske doline. Začela so se, ko sem v roke dobivala testno fotografsko opremo, ki jo je bilo potrebno preizkusititi za zapis uporabniške izkušnje v reviji Digitalna Kamera in na neki točki sem ugotovila, da imam čisto blizu doma prav nenavadno krajino, prepredeno z vrvicami. Ponujala mi je krajinske motive, zanimive svetlobne zgodbe in detajle ter zgodbo o delavcih, ki skrbijo za rast hmelja. In tu in tam košček navdušenja, ko je samodejno ostrenje kakšnega od aparatov izostrilo obraze tudi za zaveso iz belih vrvic.
V začetku letošnjega leta je moja zgodba iz hmeljevih polj dobila krila in se šla pripovedovat po celem svetu. Kot ena izmed serij v štirih fotografijah mi je prinesla prestižni naziv najboljše popotne fotografinje na planetu (TPOTY – Travel photographer of the Year 2023) in izjemno hitro zaokrožila po večjih medijih širom sveta. Ni čudno torej, da so zgodbo zapazili tudi v hmeljarskem središču Savinjske doline, v Žalcu. Kontaktirala me je tudi gospa, ki je na eni od fotografij prepoznala svojega sorodnika in z veseljem sem zanj pripravila rojstnodnevno presenečenje v obliki natisnjene fotografije v okvirju.
Na povabilo ZKŠT Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec, sem pripravila izbor fotografij za razstavo v avli Kulturnega doma, da pa ne bi bilo preveč suhoparno, smo se dogovorili še za potopisno-fotografsko predavanje. Na večer odprtja razstave, 10. oktobra 2024, se je v Žalcu zbrala prav prijetna druščina prijateljev in ljubiteljev fotografije. Z Nastjo Močnik, vodjo projekta pri ZKŠT sva prijetno poklepetali, Igor Rosina je pripravil prisrčen nagovor, potem pa smo se v dvorani za nekaj časa potopili v moj svet valovitih krajin in severnih obzorij.
Iz srca hvala vsem, ki ste večer delili z mano v živo – drage prijateljice in prijatelji, moj najdražji, ljubi sorodniki, sošolke iz gimnazije, fotografski kolegi, člani Univerze za tretje življenjsko obdobje Žalec, župan občine Prebold, bivši sodelavci, ljubitelji fotografije (in ojoj, ne jemljite tega kot vrstni red). Vesela sem bila vaših izjemno pozitivnih odzivov in to me navdaja z nadaljnjim veseljem za ustvarjanje. Posebna zahvala Nastji Močnik za organizacijo ter Igorju za res odlične natise fotografij! Priporočam, če še kdo potrebuje – sem ena tistih tečnob, ki niso kar tako zadovoljne z natisi ;-).
Fotografije z dogodka je posnel Rok Štirn (Rok, hvala!), nekaj pa smo jih prispevali še Silvo Ramšak, Biserka Kišič in moja malenkost.
***
***
IZ SPREMNEGA TEKSTA O RAZSTAVI
Avtorica skozi fotografije pripoveduje o sezonskih delavcih iz Romunije, ki prazna hmeljeva polja Savinjske doline vsako pomlad znova preobrazijo v lirično, skoraj nezemeljsko pokrajino. Nešteto vrvic, ki jih napnejo za oporo mladim hmeljevim bilkam, tvori svojevrstno, unikatno estetiko. Razstava je povest o nitkah v svetlobi, vetru in kompozicijah, ter nevidnih nitkah, ki jih začasni prišleki le s težavo tvorijo z lokalnim okoljem.
AndreJa Ravnak je arhitektka in vsestranska ustvarjalka, ki na področju fotografije dosega izjemne domače in mednarodne uspehe. Mojstrica fotografije FZS je letos med drugim tudi za serijo iz hmeljevih polj prejela naziv Najboljše popotne fotografinje na svetu (TPOTY).
Odprtje fotografske razstave bo pospremljeno s potopisno-fotografskim predavanjem o zgodbi iz hmeljevih polj ter destinacijah, ki so ji prinesle naziv TPOTY – pokrajinah Južne Moravske, Toskane in arktičnih Lofotov. Vabljeni vsi ljubitelji lepega.
»V hmeljeva polja sem se zaljubila pred leti, ko sem se spomladi v iskanju zanimivih motivov in svetlob s fotoaparatom v roki sprehajala po ravnicah okoli Žalca. Začarale so me vrvice, ki jih napenjajo sezonski delavci in očarala me je energija ljudi, ki to počno. Dokler vrvice še niso pritrjene v zemljo, poplesavajo v vetru in v njih se čarobno lovita zlata jutranja in večerna svetloba. Obsežna polja s sveže napetimi vrvicami v pokrajini tvorijo nenavadno zaveso – za fotografiranje so zanimiva tako od blizu kot od daleč. Kadar jih ujamem s teleobjektivom, nastajajo še posebej estetsko zanimive fotografije. Med fotografiranjem se vsako sezono srečujem tudi z delavci, ki v večini prihajajo iz Romunije. Kljub jezikovni barieri vedno naletim na topel in prijeten odziv, veseli so pozornosti in če je energija pravšnja, mimogrede še zaplešejo med nitkami. Zgodbo o sezonskih delavcih smo lani pod mojim mentorstvom predstavili tudi v okviru fotografskega projekta Canonov program povezovanja generacij.«
