Iz  medijev:https://www.digitalna-kamera.si/nevidni-svet-razstava-ki-jo-je-potrebno-doziveti-na-poti-med-krosnjami-pohorje/
https://www.journal.si/kultura/umetnost-in-dizajn/nevidni-svet-veccutno-vkljucujoce-dozivetje-pot-med-krosnjami/
https://www.ringaraja.net/clanek/nevidni-svet-na-pohorju_12336.html
https://www.rtvslo.si/kultura/napovedujemo/pot-med-krosnjami-na-rogli-bogatejsa-za-fotografije-nevidnega-sveta/766406

AKROPORA

avtor fotografije: Jamie Craggs

OBJEM KORAL POD MESEČINO

Na vratih na koncu hodnika stoji napis: laboratorij. Za njimi se skriva soba, v kateri počiva morje. Spi v veliki stekleni škatli, v kateri nežno brbotajo drobni zračni mehurčki. Po ceveh je slišati pritajeno šumenje. Termometer preverja, ali je morju dovolj toplo. Mehka svetloba skrbno izbranih luči boža živahno dogajanje v vodi.

Drobne ribice igrivo brskajo okoli pisanih koral. Korale so prav nenavadna bitja. Kot morski grmički so, ki si gradijo vedno večjo hišico iz kamna. Iz nje rasejo nove in nove vejice, na katerih cveti življenje.

V enem vogalu akvarija raste čudovit grmiček rdeče obarvane korale, na drugi strani pa se bohoti rozasta. Že dolgo raseta ena proti drugi, da bi se nekoč združili v koralni greben. Želita si dotika, a sta še predaleč narazen.

Nek večer, ko žarek lune posije v akvarij, korali naredita čarovnijo. V vodo spustita drobne kroglice jajčec in semenčec. Vse se zaiskri, kot bi nekdo raztresel oblak drobcenih mehurčkov. Njune kroglice se v vodi srečajo, dotaknejo in združijo.

Končno, uspeli sta se objeti!

In iz tega objema se rodi novo življenje. Desetine drobcenih ličink se bodo čez nekaj dni posedle na trdno podlago in začele spreminjati v polipe. Ti bodo zrasli v nove, majhne korale. »Juhej, drstenje korale Akropore je uspelo!« se sliši navdušenje znanstvenikov.

Drobne korale v dveh letih zrasejo dovolj, da jih znanstveniki odpeljejo tja, kjer je njihov pravi dom – v toplo morje. Odložijo jih na koralni greben. Moral bi biti poln življenja in barv, a ponekod so korale pobeljene in voda pusta. Koralni greben je videti zelo bolan.

Mlade akropore se spogledajo, razprejo svoje vejice in se odločno zasidrajo. »Pomagale bomo, da koralni greben ponovno oživi,« si obljubijo. Začnejo rasti in se povezovati. Na novo ustvarjajo živahen dom za bogato morsko življenje.

Znanstveniki jih opazujejo. »Popravljajo, kar smo mi porušili,« pravijo. »Če je mogoče popraviti ranjeni koralni greben, je mogoče popraviti tudi človeške napake. Le veliko ljubezni in vztrajnosti je potrebno. Če se lahko potrudijo majhne korale, se lahko tudi ljudje.«

zvočni zapisi:    SLO   HRV   ENG

LEŠČUR IN POZEJDONKA

avtor fotografije: Miha Gutman

ŠKOLJKONEBOTIČNIK

Sončni žarki se poigravajo po valovih. Kot zlati bliski pronicajo v modrino morskih globin. Skozi svetlobni ples hiti drobna ribica. V morski širjavi išče varno zavetje, da bi si v njem uredila dom.

Nenadoma zaplava v prijetno senco, med visoke, mehko božajoče travne bilke. Dolgi listi nežno poplesavajo z morskimi tokovi. Kamor seže oko, ena sama zelena krasota. Omamljena od lepote buhtečega morskega travnika, pozabi gledati naprej in skoraj trči v veliko trdo gmoto. Kot gora nepremično stoji sredi trave.

»Tukaj ni prometnih znakov, pazi kod dirkaš,« se oglasi velikan. Vsa prestrašena se skrije med goste trave. Opazuje. To sploh ni gora. Ogromna, kot steber pokončna školjka je! Kakšen meter ima v višino in glej, kako živahno je na njeni lupini.

»Školjkonebotičnik!« pomisli. Prav ljubko mesto v malem.

Med gubami velike školjke se skrivajo alge, rakci, spužve in drobne ribice – prav takšne, kot je ona sama. To ni navadna školjka, to je leščur, ponos morja. S filtriranjem čisti vodo in daje dom številnim bitjem.

Okoli njega se razprostira travnik pozejdonk. To niso alge, temveč prave morske rastline. Imajo liste in korenine, ki držijo dno in čistijo vodo. Ime so dobile po mogočnem Pozejdonu, bogu morja. Varujejo morje in dajejo dom številnim majhnim bitjem. Tudi ljubki morski konjički imajo pri njej varno zavetje.

V tem morskem raju se zdi vse čudovito, a ni povsod tako. Nekoč so ljudje leščurje pobirali kot okras. Zbirali so velike lupine, bisere in svilnate niti, s katerimi se drži morskih tal. Marsikje so uničevali morsko dno. Zdaj leščurje ogroža še bolezen, ki je v mnogih morjih pomorila njegove sorodnike.

Dandanes najti leščurja je velika redkost.

Ribica spozna, da je priča čudežu. Tukaj vsi sodelujejo, da ohranjajo življenje. Pravi dom ni le prostor, ampak skupnost, kjer vsak skrbi za drugega. Moč narave je največja, ko se vsi delčki povežejo v sožitju.

zvočni zapisi:    SLO   HRV   ENG

VODOMEC

avtor fotografije: Emil Kodat

KRALJ IN KRALJICA TIHEGA JEZERA

Na mirni vodni gladini tihega jezera se zrcali modro nebo. Na obrežju, skrita med drevesne veje, po vodnem kraljestvu oprezata  kraljica in kralj. Pri nas jima pravimo vodomca. Drobni ptici sta, odeti v najčudovitejše barve narave: njuno perje je modro kakor nebo in oranžno kot sončni zahod.

Nista kralja po velikosti, temveč po spretnosti in miru, s katerim vladata vodi. Legenda pravi, da sta potomca mogočne ptice, ki je v antičnih časih umirila velike vode, da bi lahko gnezdila. Od takrat so reke, potoki in jezera kraljestvo miru. Vodomci so glas narave, ki šepeta, da je svet še zdrav. Kjer jih vidite leteti, je voda čista in polna življenja.

Let vodomca je prava čarovnija. Se mar nebo poigrava z utrinki na vodni gladini? Njegovo perje se lesketa v kovinsko modrih odtenkih. Zdi se kot iz tisočerih kapljic spleten dragulj svetlobe.

Vodomka kot blisk švigne iz grmovja in ujame ličinko kačjega pastirja. Medtem vodomec čaka na veji, oči mu bistro prebadajo gladino. Ko se bo pod površjem zableščalo gibanje, bo strmoglavil v vodo kot svetleča puščica. Že v naslednjem hipu se bo dvignil z ribo v kljunu. Ves ljubi dan neutrudno lovita. Svoj ulov odnašata v rov ob vodnem nabrežju, kjer je varno skrito gnezdo z njunimi mladiči.

Z ljubeznijo in modrostjo vodomca skrbita za nov rod in za red v vodnem kraljestvu. Tam je prostora le za ravno pravšnje število ribic, vodnih žuželk, rakcev in žabic. Čuvati naravno ravnovesje v vodi je njuna služba. A marsikje jo ogrožamo ljudje s svojimi aktivnostmi, ki rušijo naravne tokove.

Ko nahranita mladiče, posedita v ljubem kotičku grmička ob vodi.

»Le kaj nam prinaša prihodnost? Voda postaja onesnažena in hrup človeških strojev je vse bližje,« je zaskrbljena mati kraljica.

»Zato smo vodomci na seznamu zavarovanih vrst. Dolg seznam je. Človek nosi odgovornost za marsikaj, kar diha v našem svetu. Naravo je potrebno ljubiti in varovati. Vsaka kaplja, rastlina in žival je pomembna,« ji odvrne vodomec, razpre krila in že se zalesketa kot droben diamant v daljavi.

zvočni zapisi:    SLO   HRV   ENG

PLAVČEK

avtor fotografije: Matej Vranič

MODRI ŽABEC IN MOČVIRSKA SVATBA

Pod bilkami neokrnjenega močvirnega gozda se skriva majhen rjav žabec. Neopazen in tih preži za žuželkami, pajki in ličinkami. Urno kot blisk izstreli svoj jezik in hrustljava malica je že v njegovem trebuščku.

Pomladno jutro je, povsem običajen dan. Mladi žabec pobira ličinke ob barjanski mlaki. Kot začaran obstoji, ko zagleda svoj odsev na mirni vodni gladini. Prepričan, da se najbrž še ni dobro prebudil, si močno pomane oči. A iz zrcala vanj še vedno strmi – modri žabec.

»Ojoj, mar sem zbolel?« ga zaskrbi. A počuti se krasno, kar cveti od pomladne energije. In njegovo telo žari, kot da ga je nebo obleklo v svojo najlepšo modrino. »To je vendar čudež!« pomisli. »Gotovo sem postal najlepši žabec na svetu!« Vzhičen pohiti k sosednji mlaki, da bi se s svojo sijočo lepoto pohvalil prijateljem.

Tam ga čaka prizor, ki mu vzame dih – med šopki močvirske trave je zbrana vsa žabja skupnost. Toooliko modrih žabcev! Ponosno napihujejo svoje mehurje in rjavim žabicam prepevajo ljubezenske pesmi.

»Ja kaj pa tako buljiš, plavček,« se zasmeji starejši kolega. »Kar na delo, da ne boš zamudil. Žabice so že izlegle jajčeca, pomagaj pri mrestenju.«

In tako, nekaj dolgih dni zapored, v skritem kotičku mlake, žabja svatba skrbi za nov rod. Jajčeca, majhne prozorne kroglice, so že skrbno zbrane v plavajoče oblačke. Mrest jim pravijo. To bo zavetje drobnim paglavcem, ki bodo pozneje zrasli v simpatične rjave žabice.

Žabcem od utrujenosti zbledi modra barva. Odskakljajo proti domu, če ga še najdejo tam. Vsako leto jih je manj, močvirja izginjajo, spreminjajo se v njive, ceste in gradbišča. Zato sprehajalci tako zelo redko uzremo ta čudovita modra bitja.

»Morda nisem plavček le zato, ker sem nekaj dni krasno obarvan, ampak tudi zato, ker sem postal malo modrejši,« razmišlja žabec. »Lepota mine. Narava nas včasih malo pobarva, da se spomnimo, kako lepo je, ko si koristen in živ.«

zvočni zapisi:    SLO   HRV   ENG

PLANINSKI PUPEK

avtor fotografije: Davorin Tome

PUPEK, KI JE ZMEDEL GOZD

»Ti – ti – ti,« se zasliši klic od zgoraj. »O, ptice že oznanjajo pomlad,« se zdrzne zimski zaspanec. V toplem zavetju mahov in trhlega lesa pretegne štiri noge in rep. Izkoplje se na plano. Otrplo telo nastavi nežni toploti sončnega žarka. Na poti do gorskega roba stopa po zaplatah snega. Ozre se v dolino. Globoko spodaj, kakšnih 1500 metrov nižje, med sovrstniki že buhti pomladno življenje.

Pomlad je odličen razlog za slavje, zato se skrbno očedi. Ob straneh pogladi belo liso in doriše še malo žlahtne modrine. Na sivkastem hrbtu si umije črne pegice. Ponosno dvigne progasti greben, ki se nadaljuje v prav bogato dolg rep. Preveri, ali mu trebušček lepo žari.

Pravijo, da je njegov pra- pra- praded nekoč tako močno zamahnil z repom proti zahajajočemu soncu, da je zajel košček sončnih žarkov. Od takrat so pupki spodaj žareče oranžni, kot najlepši sončni zahod.

Odpravi se čez planino, poiskat prijatelje v ljubih vodnih kotanjah. V zapuščenem napajališču gorskega pašnika začofota v ledeno mrzlo vodo. Zmoti ga znani glas: »Ti – ti – ti! Ja kdo pa sploh si?« ga radovedno opazuje pomladna ptica. »Podoben si žabi, a imaš rep kot kača. Plavaš živahno kot riba, a planinariš po visokogorju. Žabobrbec? Kačabunk? Ribozaver?«

Voda kar zavre od glasnega krohota. »Res smo nekaj posebnega, ampak kakšni ribozavri vendar, planinski pupki smo!« se zasliši iz mlake, polne življenja.

»Spomladi z ljubeznijo oživimo hribovske tolmune in mlake. Samice bodo v vodo na liste odložile jajčeca. Iz njih se bodo kmalu izlegle ličinke. Ob glavi bodo imele peresaste vejice – to so škrge, za dihanje v vodi. V začetku poletja bodo ličinkam škrge izginile. Zrasle bodo v  pupke, ki s pljuči in skozi kožo dihajo zrak, da se lahko odpravijo na kopno. Glej in se uči, kako zanimiva bitja živijo okoli tebe.«

»Planinski pupek? Res nekaj posebnega!« si misli ptica. »Čisto vsak je mini čudež. Mati narava je velika izumiteljica. Če le opazuješ in se učiš, ti lahko razkrije čudeže, ki jih nikjer drugje ne boš našel.«

zvočni zapisi:    SLO   HRV   ENG

DIVJI PETELIN

avtor fotografije: Janez Žalig

DIVJI PETELIN, KI JE PEL S SRCEM

Visoko nad dolinami, tam kjer smreke segajo skoraj do neba, se razprostirajo starodavni pohorski gozdovi. Po tleh so obloženi z najmehkejšo preprogo iz mahov, borovnic in gob. Med mogočnimi debli se vijejo studenci kristalne vode in skrivne poti gozdnih prebivalcev.

V osrčje gozda svetloba prodira kot srebrn prah. Tam prebiva skrivnostni gozdni snubec. Nihče ga ne vidi zlahka. Gozd ga skriva, kot bi varoval starodavno skrivnost. Le tisti, ki stopajo tiho in s srcem, morda na gozdni jasi uzrejo – divjega petelina.

Mogočen je, od kljuna do repa za pol odraslega človeka. Perje se mu lesketa kot nočno nebo, v prsih bije srce divjine. Pogled ima resen, kakor se spodobi za njegovih šest kilogramov ponosa.

Ko se gozd prebudi iz zimskega spanja, si s kljunom si razčeše in naolji perje. Našopiri prsa in razpre rep v bogato pahljačo. »Hm, še kar postaven,«  zamrmra in se pogladi po žareče rdečih obrvih.

Ponosno stopi na svoj gozdni oder, imenovan rastišče. Tu začne svoj koncert: klepanje, drobljenje, glavni udarec in brušenje. »Tole bo zagotovo všeč kakšni kokoški,« si misli in še malo zapleše.

Gozd utihne, še veter posluša.

In res! Iz grmičkov pokukajo sramežljive kokoške, se hihitajo in si šepetajo: »Oh, kako lepo poje! In kako se dela važnega!« Gozd se ovije v strastno kurjo ljubezen in čez mesec dni izpod praproti pokukajo kurji otročki. To so drobni kebčki, puhasti kot regratove lučke.

Neko jutro petelin opazi, da je njegov oder poteptan. Mah je uničen, jagodičevje potrgano, globoke človeške stopinje so zemljo premešale v blato. Zaskrbljeno zatrepeta. »Ah, spet ljudje. Vedno hitijo, glasni so, gozd jemljejo, a ga ne slišijo.«

Tišina se spusti med drevesa. Še potoček preneha žuboreti. Petelin pogleda brhke kebčke, ki se stiskajo h kokoški. »Zapomnite si, moji mali: ne posnemajte ljudi, ki mislijo, da jih bo svet slišal le, če kričijo. Ne bodite najglasnejši, bodite najbolj strastni! Kajti tistega, ki poje s srcem, bo svet slišal tudi v tišini.«

zvočni zapisi:    SLO   HRV   ENG

NA VRHU STOLPA

Še nekaj utrinkov z razstave – odprtje december 2025 in poletno vzdušje avgusta 2026: