»Puozre je«. Križ božji, Francka mora bit! Ne, v luč sveta ni zakričal Franc, pričakovana moška roka in dedič. Življenju je prav malo mar za gospodarsko planiranje v družini. Nič nenavadnega, če se zmoti že v prvem stavku.
Pravijo, da sem trmasta. Jaz pravim, da sem preživela. Včasih med tem ni velike razlike.
Prejšnje tisočletje, sredina stoletja. Šest nas je, otrok kmečkega podeželja. Gozd, travniki, njive, sadno drevje, krave. Vsak kos zemlje ima svoje ime, iz spoštovanja. Razdaja se nam in mi se ji dajemo. Majhen deklič sem, ko rak vzame našo ljubo mamo in nam prinese pravljico o zlobni mačehi. Kar preberite si kakšno, jaz je nimam želje na novo spisati. Oče pač morajo na grunt vzeti novo žensko. Od takrat se v naši črni kuhinji kruh reže na tanke rezine in veselje na še tanjše. Oddajo me k daljnim sorodnikom v rejništvo. V službo dekle odidem, še preden razumem, kaj delo sploh pomeni. V resnici nisem človek, sem le živo orodje. Bodi tiho, ne sprašuj, delaj. Moški pas mi narekuje dneve in senik je moje toplo nočno zavetje. Lepo diši. S svojo mehkobo duši neizmerno trdoto človeka.
Človek je kot zemlja – če ga preorješ pregloboko, dolgo ne rodi več.
Odraščanje mi prinese spoznanje, kaj pomeni lastna koža in pobegnem nazaj domov. Ko se vračaš, dom ni več isti kraj, samo smer je, iz katere si prišel. Če imaš srečo, je zavetje, kjer se ponovno učiš zaupati v človeka in spletati odnose. In od tod hoditi v svet, z majhnimi in skromnimi koraki, od mejnika do mejnika. Kdo bi vedel, katera sila te ves čas vodi naprej. Zna biti, da trma. Dobro je bila pognala korenine v prvem stavku. Srednja šola. Služba. Ljubezen, oh ta prekrasna omama! Hči. Prevara. Splav. Smrt. Upanje. Smrt. Gradnja. Ljubezen. V službo žene odidem, še preden razumem, kaj partnerstvo sploh pomeni. V resnici nisem človek, sem le živo orodje. Bodi tiho, ne sprašuj, delaj. To znam. Moškemu sem lastnina, to zmorem. To znam. Včasih gledam svojo hči in se sprašujem, kako bo preživela v svetu, kjer se kruh peče iz žuljev, ne iz sanj.
Ampak, a niso sanje tiste, ki mehčajo trdo skorjo sveta, da ga sploh še lahko ugriznemo?
Novo jutro. Iz ogledala se vame zazre naguban obraz. »Še vedno si tu,« si mislim. Sto let, morda že dvesto. Ne zmorem več šteti. Svet se je od prvega razočaranja do včerajšnjih sanj tako zelo spremenil. Korak za korakom, pa vendarle je na nek način vztrajno enak. Sama sem. Velika, digitalno opremljena hiša, si želi biti moj dom. Na novo se učim življenja. Kot majhna deklica sem. Nikomur nisem dekla in nikomur lastnina. Zdaj smem slišati zrak okoli sebe, brez da bi se mi mudilo k naslednjemu opravku. Zmorem leči na zemljo in si vzeti čas, da začutim njeno bolečino. Razumem, življenje se ne meri v letih in dosežkih, temveč v trenutkih, ko se zaveš, da si. Da si zato ker smeš, ne zato ker moraš.
*** Zapis je nastal nekega večera, ko sem s polno glavo skrbi tuhtala o nekom svojem. Zgodba je resnična, interpretacija je moja.
