inventura 2023, poljubno
Na novo leto nisem nikoli gledala kot na kakšno posebno prelomnico, čeprav se mi zdi kar nobl zapreti star, po dolgem in počez počečkan rokovnik, in prvega januarja začeti z alinejami v novem. »Inventura« leta pride sama od sebe, ko se lotim izdelave fotoknjige za prejšnje leto. Tristo petinšestdeset dni dogajanj in čustev v eni […]
hommage to Gerd Ludwig: “Speče lepotice”
Odkar me je pred leti v svoj ustvarjalni vrtinec posrkala revija Digitalna Kamera, sem se imela priložnost precej intenzivneje potopiti v fotografski svet in ob tem tudi v živo spoznati kar nekaj izjemnih fotografskih ustvarjalcev. Nekateri so naredili name vtis s svojim opusom, drugi z osebnostjo, tu in tam kdo z obojim. Gerd […]
doktor House
»Bojim se, da vam ne znam pomagati. Sem samo zdravnik s podeželja. Nisem doktor House, pa Bergdoktor tudi ne, da bi čudežno poiskal diagnozo. Vem samo to, da bomo zagotovo enkrat umrli.« Izrečeno v resigniranem tonu, pokončne drže, med strmenjem v edini list papirja na mizi. Po logiki dialoga so bile te besede namenjene meni, […]
SKOK V GREZNICO
Sonce me izmed zidov pokliče v naravo. Pokošeni travniki, kapljice rose, gozdni mir, mehkoba mahu, kakšen metulj, božanje sončnih žarkov po licu, jesenski piš vetra nežno mrši lase. Občutki so… domači. Prvinski. Tu sem Jaz. Tu sem človek. In potem spust nazaj v dolino. Po malem se mi obrača želodec. Res moram nazaj? Spet se […]
To ni beseda, ki bi jo kadarkoli doslej pripisala svojeglavi vihravi sebi.
Dolgo je že tega, kar sem na zadnje spisala kakšen tekst samo zase. Včasih je bila to nekakšna obredna potreba za miren spanec – materializirati v črke svojo abstraktno notranjost, postaviti statement in skozi njega pomiriti nemirne duhove v stanje relativno spodobnega notranjega miru. Saj to je tisti ultimativni vsakodnevni cilj, mar ne? Uravnovesiti […]
DANES SI
Pozen večer. Balkon, predmestje. Kadim, po dolgem času. V slušalkah me Nick Cave sprašuje, ali ga ljubim. Tudi sprehajalci psov so že opravili svoje večerno poslanstvo in poniknili v intimo svojih sten. V daljavi se reklamni zaslon z nekakšno zamolklo modrino zalizuje s pritlehnimi industrijskimi meglicami. Spodaj, pred vhodom, veter lahkotno poplesuje strasten tango […]
Toskana? Ne, hvala …
Ne grem v Toskano! Jaz pa že ne! To je ena izmed krepkih, ob kateri bi se mi modro zarežali vsi, ki ti takole na mimogrede med vsakdanjimi pogovori radi navržejo tisto znamenito o zarečenem kruhu. Torej, lekcija numero uno: nikoli ne reci nikoli. Zdaj je že kakšno desetletje od tega, ko sem padla v […]
tudi poletje potrebuje veter
Poletni veter. Češe nagajive vodne kodre. Mirno preureja peščena zrna v svojem zen vrtu. Nežno poboža po licu. Zašepeta mi na uho. Na krila mu polagam svoje misli, naj prečeše, preuredi in preboža še tiste. Da se vrnejo k meni jasne in polne novega zagona za miren korak po življenjskih poteh. Tudi poletje potrebuje […]
levi kroše za demenco
Priznam, zapustila sem se. (Déjà vu…?) Nekakšna avto-apatija, kronično pomanjkanje samorefleksije, ko se pravzaprav ves čas ukvarjaš z nekimi zunanjimi faktorji, vsakodnevnimi akrobacijami in prenasičenostjo informacij, sam v sebi pa ostajaš nekje zadaj, notranje neurejen, nezadovoljen, utrujen. Od življenja. Od življenja? Glede na to, da imam le enega, bi morda morala zamenjati kafe žličko […]
enosmerna vozovnica
Naj bo to dejstvo, ki nas dela srečne, mizerne, otopele, cvetoče, nevedne, radovedne, nevarne, pobožne ali kakršne koli že, vsi smo lastniki enosmernih vozovnic. Čemu torej zgražanje nad odločitvijo ne ravno maloštevilnih posameznikov, ki jih želijo nepovratno unovčiti za pot na Mars? Vidite boljši smisel življenja? Tudi prav, držite se ga. Razen dejstva, da […]
